Na dan, ko se je začela okupacija Wall Streeta, je eden izmed vzklikov iz množice posebej pritegnil mojo pozornost: “Tako je videti demokracija!” V štirih preprostih besedah je povzel bistvo te revolucionarne akcije.
Raznih protestov in shodov sem se udeleževal že prej. Vsi so se sprevrgli v stanje kričanja in razjarjenosti, kar ni pomenilo ničesar: energični protestniki, ki na ves glas opozarjajo na težavo in drug drugega trepljajo po ramenih, da so prišli, nikoli pravzaprav ne dosežejo ničesar, razen tega, da jezijo svoje tarče in nesočutne gledalce. Ko pa sem videl prvi poziv organizacije Adbusters k okupaciji spodnjega Manhattna, sem vedel, da to ne bo navaden protest.
Začelo se je v parku Bowling Green Park z značilnim zbiranjem s transparenti, s skandiranjem ogorčenih protestnikov in kričanjem navdihujočih govorov v megafone z vrha kamnitih stopnic. Ti dve uri in pol sta bili napolnjeni z energijo in močjo, a če bi šlo za navaden protest, bi se vse to kaj kmalu izpelo, ob tem pa bi vsa tista odvečna energija ostala nekje v zraku, kjer bi plavala brez cilja. A okupacija Wall Streeta ni bila nikoli le protest. Bila je zborovanje.
Zagon, ki je prišel iz skandiranja in kričanja, smo takoj obvladali in v tem duhu začeli korakati proti bližnjemu Zuccotti Parku, kjer se je odvila generalna skupščina vseh udeležencev. Oblikovali smo manjše skupine in se pogovarjali. Govorili smo o tem, zakaj smo jezni na vlado in na finančno industrijo, ki jo je pokvarila. Razpravljali smo o možnih rešitvah teh težav in o tem, kaj naj bi pred zaključkom okupacije zahtevali od vladajoče politike.
Pozneje so se skupine združile v veliko množico za skupinsko razpravo, pri kateri so pomagali prostovoljci (niso pa je vodili). Med seboj smo komunicirali preko posebnega sistema odziva na klic, imenovanega “človeški megafon”, pri katerem govorec izreče stavek, vsi v njegovi bližini pa ta stavek ponovijo, da ga lahko sliši celotna skupina. Posamezniki so izmenjaje govorili in ponujali predloge, prostovoljci pa so tu in tam izvajali ankete, da bi ugotovili, katerim rešitvam je skupina naklonjena.
Ob koncu prvega dne je bilo videti, da se ljudje popolnoma strinjajo le glede logističnih vprašanj: kje se bo tisto noč prespalo, kako se bo priskrbelo hrano in odeje za vse itn. Ideološki cilj je za zdaj ostal le kup zahtev po gospodarski pravičnosti. A izjemno pomembno je bilo že samo dejstvo, da je skupina aktivnih, sodelujočih državljanov Združenih držav Apatije storila prvi korak, se javno združila in izvedla takšno razpravo.
To ni bil politični forum, ki bi ga sponzorirala in organizirala politična stranka. To je bil zbor ljudi, ki nočejo biti več le davkoplačevalci in volivci, biti hočejo državljani. Bilo je potrdilo, da ni več dovolj le obkrožiti ime na glasovnici in upati, da se bo vse dobro izšlo. Družba mora biti v rokah ljudi, ne denarja in korupcije, in na podlagi te ideje se je na spodnjem Manhattnu zbrala množica ljudi, da bi to uresničila. Odlepili smo se od naših računalnikov in šli na ulice, da bi se zgodila demokracija.
In še vedno se dogaja. Lahko da je vse skupaj neurejeno, kaotično, včasih mučno, a vedno navdaja z močjo. Tako je videti demokracija: množica ljudi, ki se skupaj trudi za boljši svet in ki se ne bo zlahka predala.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
