Prvi del lahko preberete tukaj.
Problem mladinskih centrov
Razvoj mladinskih centrov v Sloveniji je šel nekako v tri smeri. Najprej lahko opazimo kar nekaj komercialno uspešnih mladinskih centrov, ki svoj program vežejo na organizacijo koncertov in drugih dogodkov popularne kulture. Gre za zelo prijetne prostore, kamor z veseljem zaidejo na nastop glasbene skupine vse generacije, glede na glasbeni okus. Z mladinskim delom takšna oblika dela nima nobene zveze, je pa koristna popestritev lokalne turistične ponudbe. V takšnem prostoru ne bo nihče problematiziral uporabe alkohola ali drog, saj gre pravzaprav za neke vrste lokal s koncertnim odrom.
Socialno delo
Druga oblika mladinskih centrov neposredno izhaja iz tradicije socialnega dela, torej je takšna tudi doktrina dela in tudi zajem populacije. Praviloma gre za podporo socialno šibkim družinam, kjer se program mladinskega centra dopolnjuje z drugimi socialno-varstvenimi storitvami lokalnega centra za socialno delo. Vsekakor gre za spoštovanja vredno tradicijo dela z mladimi v Sloveniji, ki pa ima pri orientaciji na domnevno rizičnost populacije slepo pego – pozornost posveča socialno šibkim, ki so jih zaznale državne službe ali tistim, ki so prišli navzkriž z zakonom in jih je napotilo pravosodje po določenem postopku notranjih zadev ali po domače – Policije. Dobro vemo, da rizičnost mladih ni vezana na socialni status in tudi samo kršenje zakona je samo močan pokazatelj na rizičnost, ki pa ni pravilo. Vsekakor pa je pogosto takrat, ko se vmeša Policija, že precej pozno.
Mladinsko delo
Tretja oblika mladinskih centrov sledi doktrini mladinskega dela, ki je bližje neformalni pedagogiki kot pa socialnemu delu. Mnogi od teh centrov niso strogo vezani na socialno šibko populacijo mladih, temveč iščejo sinergije za konstruktivno preživljanje prostega časa, aktivacijo pasivnih mladih in spodbujajo predvsem neformalno izobraževanje mladih kot popotnico za življenje.
Če je prva oblika mladinskih centrov nezdružljiva z dejanskim preventivnim delom, pa drugi dve obliki lahko mirno sobivata, vendar mora biti za to izpolnjen en pogoj: ne sme prihajati do vse preveč pogoste strokovne ljubosumnosti, kjer se žal strokovnjaki vkopljejo na stališče, da je samo njihov princip edini pravi. V resnici Slovenija potrebuje oba pristopa, ki se lahko dobro dopolnjujeta. Je pa vsekakor dobro poznati ločnico in ne mešati hrušk in jabolk. Socialno delo ni pedagogika in pedagogika ni socialno delo, lahko pa vsi delajo z mladimi in to uspešno.
Rešitev mladinskih centrov
V lokalnih okoljih, kjer že živijo koncertni mladinski centri je to za lokalno oblast že znak, da so za delo z mladimi dobro poskrbeli. Potrebno je jasno in glasno ločiti delo z mladimi za zabavo in preventivno delo z mladimi, tem različnim oblikam postaviti jasne okvire in tudi področja dela. Za vsak večji kraj v Sloveniji bi bilo zaželeno, da zaživi dejanski mladinski center po principih mladinskega dela, ki je logično nadaljevanje uličnega dela z mladimi. Torej izhaja iz dejanskih potreb mladih na terenu in ne zaradi odločitve odraslih. Na tak način sta lahko dva sosednja mladinska centra precej različna po svoji pojavni obliki in vsebini, kar je tudi edino pravilno, saj se lahko skupine mladih med seboj močno razlikujejo. Samo na tak način ne mečemo vseh v en koš in hkrati omogočamo dostopnost vsem, ki jih pritegnemo k sodelovanju, ne glede na socialni status.
Vsebinski poudarki, ki naj bi jih mladinski center tega trenutka podpiral, ležijo izven področja formalnega izobraževanja. V mislih imam kreativnost brez omejitev, telesno aktivnost, poudarek na kvaliteti medosebnih odnosov in na praktičnih spretnostih, ki so lahko tudi uporabne v smislu poklicne ali karierne uspešnosti. Celostni pristop pomeni, da pri mladem človeku poskušamo spodbujati ta različna področja njegovega ali njenega življenja, saj je o tem veliko premalo poudarka tako v šolskem sistemu kot tudi v družinah.
Zadnji del lahko preberete tukaj.
