Prejšni del lahko preberete tukaj.
Problem nastanitve rizičnih mladih
Kadar že imamo mlado osebo, katere rizičnost vedenja je prestopila mejo vzdržnosti in ga posledično ogroža, spoznamo, da moramo ukrepati. Trenutno se različne stroke glede reševanja takšne problematike tako močno razlikujejo, da mlad človek s težavami enostavno pade vmes na trda tla. Za primer vzemimo prekomerno uporabo prepovedanih drog. Zdravstvo zagovarja popolno abstinenco in to praktično nemudoma, v primeru trdovratne zasvojenosti ponuja program detoksikacije, ki je bil praviloma namenjen heroinskim odvisnikom. Za mnoge oblike sodobnih kemičnih odvisnosti je povsem neprimeren. Že tudi navaden obisk pri splošnemu zdravniku ali psihiatru bo pri omembi, da oseba kadi marihuano imelo za posledico »ukaz«, da naj se s tem nemudoma preneha. Običajno osebe tak razgovor zapustijo. Zdravstvo ponuja hospitalizacijo kot rešitev ter seveda psihofarmakološko zdravljenje, torej različne oblike »tablet«.
Šolstvo
Šolstvo rešuje problem nastanitve rizičnih posameznikov preko sistema vzgojnih zavodov in stanovanjskih skupin, ki so vsi vezani na status dijaka, pri čemer v vzgojnih zavodih pristanejo tudi mladi po odločitvi sodišča, torej prihaja do mešanja populacije. Na eni strani imamo mlade, ki ne morejo živeti doma iz različnih razlogov in mlade, ki so kršili zakone. Šolstvo ima prostor za njih le do točke, ko izdelujejo šolo in imajo status dijaka ter seveda … dokler vzdržujejo abstinenco od drog. V primeru kršitve zelo kmalu sledi izselitev.
Sociala
Sociala sama po sebi sploh nima svojih kapacitet namestitve, razen začasne, torej kriznih centrov (praviloma za tri tedne po obstoječih pravilih, z možnostjo enkratnega podaljšanja), kar pomeni, da se mora pri iskanju dolgotrajne namestitve rizičnih mladih nasloniti na kapacitete šolstva (glej en odstavek višje!), kjer ponovno prihaja do vseh omenjenih omejitev. Slovensko socialno varstvo nima niti enega prostora, kamor bi lahko namestilo rizičnega mladega za daljše obdobje! Tako mladi pristanejo zelo hitro na področju zdravstva ali, kot že omenjeno, šolstva. Obe rešitvi nista zadostni, saj ni vedno govora o bolnih mladostnikih, pa tudi šolsko mnogi niso uspešni, saj so “osipniki”.
Organ resorja notranjih zadev, torej Policija, problematizira seveda zgolj kršitve zakonodaje. Uživanje prepovedanih drog v Sloveniji ni kaznivo dejanje, pod določenimi pogoji lahko zapade pod prekrškovno zakonodajo. Drugače je seveda pri omogočanju uporabe in preprodaji. V skrajnem primeru bo Policija takšnega mladega obravnavala kot storilca kaznivega dejanja, ob večkratnem povratništvu pa bo pravosodje izreklo ukrep namestitve v Popravni dom ali Zavod za prestajanje kazni mladoletniškega zapora.
Rešitev nastanitve rizičnih mladih
Slovenija nujno potrebuje stanovanjske kapacitete za rizične mlade!
Ne gre za mlade z medicinskimi diagnozami, ne gre za mlade, ki imajo šolske probleme in ne gre za mlade, ki izhajajo iz socialno šibkih okolij. Oziroma, da bom natančen – lahko, da vse to za njih velja, vendar potrebujejo svoji zapleteni problematiki prilagojeno obliko celostne obravnave v bivalni enoti, kjer je na voljo dovolj prostora, kjer ne gre za utesnjenost, kjer bivanje ni v velikih skupinah in kjer program vodijo izkušeni mladinski delavci.
V primeru, da Slovenija ne bo izjemno hitro začela z razpršenim odpiranjem relativno majhnih stanovanjskih enot za rizične mlade, je lahko celotno preventivno delo zaman. Mlade, ki so zašli v različne težave na psihosocialnem področju (zasvojenosti, samomorilno vedenje, samopoškodbeno vedenje, motnje hranjenja, nasilje, porušeni odnosi v družini, nerazumevanje svojega okolja, …) moramo začasno umakniti iz okolja, poskušati s celostno podporno obravnavo različnih strok (pedagoško, socialno-delavsko, psihološko, psihiatrično, delovno-terapevtsko) in tako odpirati upanje za prihodnost. Kazalci glede prihodnosti naših mladih so namreč slabi – opažamo epidemijo eksistencialne depresije, kjer ni smisla in ni upanja. V primeru, da odločevalci ne bodo razumeli tega zgodovinskega trenutka, bomo zamudili možnost za več kot eno generacijo.
Problematika resničnega preventivnega, in tudi kurativnega, dela z rizičnimi mladimi zahteva poglobljeno analizo in odločno delovanje na zelo različnih, vendar povezanih področjih. Do mladih moramo ohraniti odkrit odnos, ki je podprt na resnični strokovnosti ter ne na preživetih in prežvečenih zastarelih stališčih. Vse skupaj je zahteva nekaj poguma. Tako za korak v nova področja mladinskega dela, kot za legalizacijo konoplje.
