Kako naj bodo plačani umetniki?

1. To ni problem politikov.

V večini sveta vlada tržno gospodarstvo. To pomeni, da je na vsakem od nas, da si najde plačljivo službo; politiki niti ne nameravajo niti ne morejo narekovati, kako naj se posameznik preživlja.

V sovjetski Rusiji je vladalo plansko gospodarstvo. Tam je bilo tako vprašanje povsem legitimno.

Vladimir Biletnikov! Praviš, da bi rad bil tenor. Imaš grozen glas, vendar izgledaš močan. Celo življenje boš delal kot gradbinec, plačeval pa te bo Oddelek za gradnjo. Fjodor Dostojevski! Tvoje zdravje je v groznem stanju, vendar je tvoje pisanje cenjeno v kulturnih krogih, čeprav večina ljudi ne ve, zakaj. Celo življenje boš delal kot pisatelj, plačeval pa te bo Generalni direktorat za nerazumljive umetnosti.

Znano je, da tudi v planskem gospodarstvu nisi mogel izbirati, ali boš plačan za želeno delo. V tržnem gospodarstvu pa mora vsakdo na svoj način prispevati v gospodarstvo in od tega tudi živeti.

Ne morete vprašati politika, od kod bo prišla vaša naslednja plača.

2. To sploh ni problem.

Četudi se ga politiku predstavi, to sploh ni pravi problem. Povprečen prihodek umetnikov kot kolektiva se je od prihoda deljenja datotek povišal za 114 %. Norveška študija kaže, da se je število umetnikov, ki živijo od svojega dela, povišalo za 28 %, povprečen prihodek na umetnika pa 66 %. Številke v Združenem kraljestvu nakazujejo isto. (To velja za glasbeno industrijo, ki se največ pritožuje.)

Del industrije, ki je na izgubi, je parazitski posrednik, ki ga ne potrebujemo več: industrija z avtorskimi pravicami. Oni so tisti, ki bi radi – skupaj z založbami – uničili internet, kot ga poznamo danes.

Vendar založbe niso nujne, da bi umetniki lahko proizvajali, razstavljali in prodajali kulturo. In to je najbrž tisto, kar založbe najbolj plaši: njihovi dobavitelji ne potrebujejo več njihovega posredništva, zato napadajo distribucijske kanale, ki umetnikom omogočajo alternativne poti brez posrednikov.

3. Podjetniki so podjetniki.

Da, Piratska stranka popolnoma podpira pravico ljudi do preživljanja. Vendar nihče nima pravice svojega prostega časa poimenovati »delo« in zanj zahtevati plačilo. V trenutku, ko nekdo neha igrati kitaro v spalnici in na zabavah ter začne s tem služiti, ni več umetnik, temveč podjetnik in poslovnež. Za njih veljajo ista pravila kot za vse ostale podjetnike po svetu: ponuditi morajo nekaj, za kar je nekdo drug pripravljen plačati.

Če to lahko storijo, ne potrebujejo zakona, ki bi njihov posel vzdrževal. Če tega ne zmorejo, ne more njihovega podjetja rešiti noben zakon.

4. Moje osnovne pravice pred vašim zaslužkom.

Kot smo že videli, vprašanje »kako naj bodo plačani umetniki?« v resničnem svetu ni problem. Umetniki služijo bolj kot kdajkoli, kulture je več kot kdajkoli in to ni politikov problem. Pa tudi če vse zgoraj našteto ne bi držalo, tudi če bi umetniki resnično trpeli (česar ne počno, za razliko od parazitskih posrednikov), bi morali avtorske pravice omejiti. Začele so namreč posegati v osnovne pravice in kot državljan Evropske unije se nisem pripravljen odreči tem državljanskim pravicam, da bi si lahko multinacionalna korporacija povečala dobiček.
V 21. stoletju internet JE govor, JE zbor, JE združenje in JE tisk.

Če se korporacija ne more izogniti rdečim številkam brez omejevanja teh pravic, potem si zasluži bankrot. Čim prej, tem bolje.

5. Zgodovina se ponavlja in mi smo kulturne živali.

Kulture ne bo nikoli primanjkovalo. Že odkar smo se naučili nanašati rdečo barvo na stene jam, ustvarjamo. Zaradi interneta je kulture več kot kdajkoli prej.

Ljudi, ki bi radi živeli od ustvarjanja kulture, je na milijone več, kot lahko povpraševanje prinese. Večina ne ustvarja zaradi denarja. Ni ravno težko najti profesionalnega borznega posrednika ali računovodje, ki po službi v roke za sprostitev vzame kitaro, pokažite pa mi profesionalnega rock kitarista, ki svoj prosti čas preživlja ob sproščanju s poslovnimi knjigami. Finančno rečeno imamo na zalogi preveč ustvarjalcev. Že od nekdaj.

S prihodom tiska in knjižnic je posrednik začel oglaševati smrt kulture. Zgodovina se ponavlja. Znebimo se posrednikov, omejimo njihove monopole in dovolimo umetnikom in kulturi cveteti.

Lektura: Vesna Videnovic