Živim v Stockholmu na Švedskem. Pred stotimi leti je bil v tem mestu eden izmed največjih delodajalcev podjetje po imenu Stockholm Ice. Panoga tega podjetja je bila tako preprosta kot nujna: zagotoviti daljši rok uporabe kvarljivim živilom tako, da so v prenosni obliki prodajali mraz.
Pozimi so iz zmrznjenih jezer izrezali velike kose ledu, jih shranili na žagovini v velikih skednjih, jih narezali na manjše kose in jih nato prodajali na ulici. Ljudje so kupovali led in ga skupaj s hrano hranili v posebnih omaricah, da so bila živila hranjena na mrzlem.
(Nekateri izmed starejših občanov zato hladilnikom še vedno pravijo »ledene shrambe«.)
Ko so v prvi polovici prejšnjega stoletja gospodinjstva v Stockholmu dobila električno napeljavo, so ti distributerji mraza postali stvar preteklosti. Navsezadnje so ponujali možnost hranjenja živil na hladnem, a kar naenkrat so to vsi lahko počeli sami.
V mestih je bil to dokaj hiter proces. Hladilniki so postali na voljo okrog leta 1920 in večina gospodinjstev je svojega imela ob koncu leta 1930. Eden izmed največjih delodajalcev – ponudnikov mraza – je zaradi tehničnega napredka postal popolnoma nepotreben.
V tem obdobju je bilo veliko osebne tragedije, saj si prodajalci ledu niso več mogli služiti kruha, zato so se morali prekvalificirati, da bi dobili nove službe na popolnoma novem področju. Poklic prodajalcev ledu je bil pogosto že tako ali tako težaven in dejstvo, da je pred njihovimi očmi propadala njihova industrija, jim zadev ni olajšalo.
Ko je industrijska prodaja ledu postala zastarela, pa se naslednjih nekaj reči ni pripetilo:
- Nobenega lastnika hladilnika niso tožili, ker je sam ustvarjal mraz in se ni zmenil za obstoječe korporacijske verige distributerjev ledu.
- Niso predlagali nobenega zakona, po katerem bi bila električna podjetja zakonsko odgovorna na sodišču, če bi se elektrika uporabljala na način, zaradi katerega bi propadale službe prodajalcev ledu.
- Od lastnikov hladilnikov ni nihče zahteval mesečne takse, ki bi jo dobil sindikat prodajalcev ledu.
- Niso se zbrale razsipno drage komisije strokovnjakov, ki bi se popolnoma strinjale o tem, kako pomembni so prodajalci ledu za celotno gospodarstvo.
Pravzaprav je monopol nad distribucijo postal zastarel in bil prezrt, nastala decentralizacija pa je koristila celotnemu gospodarstvu.
Zdaj vidim, kako se ta scenarij ponavlja, a tokrat si distribucijska industrija – industrija avtorskih pravic – drzne vstati in zahtevati posebne zakone in pravi, da se bo brez njihovih nepotrebnih storitev gospodarstvo zrušilo. A zgodovina nas uči, da je vedno dobro, ko neka industrija postane zastarela. To pomeni, da smo se naučili nekaj pomembnega – kako nekaj početi bolj učinkovito. Na njeni sedmini se vedno pojavijo nova znanja in panoge.
Industrija avtorskih pravic nam vedno znova govori, da če oni ne morejo svojega zastarelega monopola nad distribucijo vkovati v zakon z vedno višjimi kaznimi za ignoriranje le-tega, se kultura sploh ne bo več razvijala. Kot smo videli že večkrat znova, je to bedarija.
Morda je res, da industrija avtorskih pravic ne more ustvariti glasbe, ki bi proizvedla milijon dolarjev na skladbo. A monopolne zakonodaje ne moreš spodbujati zaradi lastnih stroškov, če ostali počnejo enako stvar za veliko manj denarja – za skoraj nič denarja. Do sedaj še nikoli ni bilo na voljo toliko glasbe, ker vsi izmed nas radi ustvarjamo. Tega ne počnemo zaradi denarja, ampak zaradi tega, kar smo. Od vedno smo ustvarjali.
Kaj pa filmi? Sto milijonov produkcij? Obstajajo primeri filmov, narejenih v garažah (in eden izmed njih je celo premagal Casablanco in postal najbolj ogledan film vseh časov v svoji državi). Morda pa ta argument nekoliko bolj drži za filmske produkcije velikih uspešnic.
Tvegal bom in rekel, da čeprav drži, da se filmov ne da posneti na isti način, ker obstajajo tako internet kot človekove pravice, je potemtakem to morda le naraven razvoj kulture.
Zaradi dela s Piratsko stranko preživim kar nekaj časa z najstniki. Kar me preseneča, je, da niti ne gledajo filmov, vsaj niti približno toliko filmov ne, kot sem jih jaz v najstniških letih. Tako kot sem sam pred 15 leti zavrgel svoj televizijski sprejemnik, je morda tudi to naravni razvoj kulture. Nihče ne bi bil presenečen, če bi se v tej točki v zgodovini od k monologu nagnjene družbe premaknili k dialogu in k pogovoru naravnani družbi.
Konec koncev smo nekoč kot višek kulture videli operete, balete in koncerte. In celo radio gledališče (in še slavno je bilo). Nikogar posebej ne skrbi, da so te zvrsti imele svoj vrh in da je družba napredovala k drugim oblikam kulture. Nič inherentnega ni v uzakonjanju današnjih oblik kulture ali v preprečevanju sprememb, ki so se vedno dogajale.
Kamorkoli se ozrem, vidim, da je monopole avtorskih pravic potrebno uničiti, da bi se družbi omogočil napredek od današnjega ukleščenja kulture in znanja. Najstniki dandanes po navadi niti ne vidijo problema – delitev podatkov v med seboj povezanem svetu jemljejo za tako samoumevno, da vse, kar kaže na nasprotno, označijo za »starodavne bedarije«.
In prav gotovo ne zahtevajo hladilne takse.
Vir slik: Nemški Federalni Arhiv, CC-BY-SA in Russell Lee, javna domena
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
