Švedska javna televizija bo od vsakega državljana z dostopom do spleta začela zahtevati plačevanje TV-prispevka. Pravijo, da gledalci lahko spremljajo oddaje prek spleta, kar je tako, kot če bi imeli TV-sprejemnik. S tako protitehnološko nastrojeno prekoračitvijo pristojnosti bo obstoj javnih TV-servisov postavljen pod vprašaj.
V večini evropskih držav delujejo javne televizije financirane iz prispevkov državljanov, ki imajo v lasti TV-sprejemnike. Najbrž je najbolj znan primer na svetu britanski BBC. Sistem deluje tako: če imaš doma televizor, vsak mesec ali vsako leto plačaš prispevek državni televiziji, ki nato ustvarja neodvisen program brez oglasov. V Veliki Britaniji ta vsota znaša okrog 150,00 EUR na leto in gre v roke BBC-ju.
Financiranje državne televizije torej temelji na teoretični možnosti sprejemati TV programa, ne na to ali ga dejansko gledamo. Tovrsten sistem je pogosto kritiziran, a na splošno sprejet, večinoma zato, ker nima prave alternative.
Švedska državna televizija SVT se pripravlja na oddajanje prek spleta in odločili so se za nadgrajen pristop. Poglobili so se v zakon, ki jim daje pravico pobirati prispevek od vsakogar, ki ima teoretično možnost spremljati program, in začeli zahtevati plačilo od vsakogar z dostopom do spleta – vseh lastnikov računalnikov in računalniških tablic. Kaj porečete na ta plačljivi zid?
Očitno so zakon brali z glavo v neimenovani telesni odprtini. Televizor je enonamenska naprava – sprejema TV-program in to je vse. Večnamenska naprava pa je – večnamenska. Lahko sprejema, obdeluje, hrani, pošilja in prikazuje vse vrste podatkov. Zmore sicer sprejemati in prikazovati vse TV-programe, ki so na voljo, a to ni njen prvotni namen. Televizor po drugi strani ne zmore dosti drugega kot to.
Glede na SVT-jevo interpretiranje zakona bi se zahtevi morali ukloniti vsi ljudje na svetu. A zakonodaja, ki daje pravico pobirati TV-prispevek, velja le znotraj švedskih meja in potemtakem le za švedske državljane.
To ni nič drugega kot neumen pohlep. Neumen iz treh razlogov:
Prvič, ker pomeni davek na inovacije. Zahtevati 150,00 EUR od vsakega gospodinjstva, ki želi imeti računalnik, pomeni dušiti gospodarstvo in omejevati razvoj tam, kjer je najbolj potreben, tj. pri množici majhnih; tam, kjer nastajajo uspešna podjetja. Ne pozabimo, da sta Apple in Google oba začela v garaži pred manj kot polovico človeškega življenja. Dovoliti, da javna televizija unovči to dajatev na celotno gospodarstvo, ni sprejemljivo.
Drugič, ker preprosto ni razumno enačiti večnamenski računalnik ali tablico s preprostim televizorjem. Zaposleni v javni televiziji izpadejo kot tehnološki idioti, in to v času, ko je potreba po neodvisnem in kritičnem poročanju vse prej kot majhna.
Tretjič, ker je financiranje javne televizije že lep čas na udaru, zato sta njihova razumskost in uravnoteženost še toliko pomembnejši. Tu ni ne ene ne druge, saj tvegajo celotno javno financiranje zaradi teorije, da bodo pobrali nekaj dodatnih prispevkov od gospodinjstev, ki nimajo televizorja, imajo pa širokopasovni dostop do spleta.
Ta korak bo nedvomno sprožil razpravo o tem, ali javno televizijo sploh potrebujemo, in če jo, čemu.
Kar zadeva mene, bom SVT takoj zablokiral s požarnim zidom, da moj računalnik ne bo mogel sprejemati njenega programa. (Brez televizorja sem že 15 let.)
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
