Prihajajoči

Slovenija se sooča z rekordnim številom prihajajočih (izraz, ki ga bom uporabljal, za t. i. begunce-migrante), nekaterim ljudem pa še zmeraj ni jasno, kaj to pomeni. Marsikatera človekoljubna organizacija in marsikateri človekoljub na vsa e-pljuča razglašata, da je naše ravnanje s prihajajočimi popolnoma nesprejemljivo, saj so razmere, v katerih potujejo oz., natančneje, čakajo, da bodo lahko s potovanjem nadaljevali, nevzdržne. Na drugem bregu marsikatera “domoljubna” organizacija in marsikateri domoljub na vsa e-pljuča razglašata, da so prihajajoči kratko in malo invazijska vojska, ki je prišla v Evropo prepovedat svinjino, bikinke in vse, kar je dobrega.

Povsem jasno je, da imamo opravka z dvema skupinama ljudi, od katerih na nastale razmere nobena ni sposobna pogledati realno. Prva v sveti jezi obklada vse, ki se z njimi ne strinjajo, z rasisti, nacisti, fašisti ipd., drugi pa sproščajo svoje zapečkarske rasistične težnje.

Dajmo za začetek definirati rasizem:

Če ti Policija donira solzilčno kopel in za Slovenijo razmeroma eksotično pend-rek-masažo, če ne dobiš službe, ali če te ljudje preprosto grdo gledajo zgolj zato, ker si “napačne barve”, prihajaš iz “napačne kulture” ali svojega namišljenega prijatelja imenuješ z “napačnim imenom”, je to izraz rasizma (dovolili mi boste malenkostno širitev pomena besede).

Če pa Ustavo, Kazenski zakonik in druge predpise, ki opredeljujejo kazniva dejanja in prekrške, jemlješ kot seznam aktivnosti, ki jih želiš pred smrtjo izkoristiti, obstoj oz. izvedba posledic vsekakor nista izraz družbenega rasizma marveč tvoje lastne neumnosti, s katero si vsekakor zaslužiš dopust pod šahovskim soncem oz. enosmerno letalsko karto v domovino.

Ko to razliko ponotranjimo, je “dilema” okoli moralno-etične vprašljivosti ukrepov, o katerih se vsak dan govori, že praktično rešena.

Priseljevanje je dejstvo, ki samo po sebi ni niti dobro niti slabo. Ali postane konstruktiven ali destruktiven vpliv na družbo, pa je odvisno od družbe same.

Slovenija, kot vsaka razvita država, omogoča versko svobodo. Vsak ima in mora imeti pravico, da svojo vero prosto izraža, ne glede na to, ali je zanj alfa in omega Bog, Alah, Jahve, Tor, Zevs, Jupiter ali Njegova Makaronskost Leteči Špageti-Pošastek.

Ima pa svoboda do izražanja verskega prepričanja nekaj razumskih omejitev, ki se jih v imenu politične korektnosti in strahu pred oznako “rasist” prepogosto ignorira.

Če nek vernik ne želi jesti svinjine, je to njegova pravica. Sendviča mu sicer ni treba odvreči na tla, ampak glede na to, koliko hrane v razvitem svetu vsak dan zavržemo, nimamo ravno moralne pravice, da nad tem bentimo. Če pa ta vernik želi doseči prepoved svinjine za pripadnike drugih ver oz. ateiste …

Če neka vernica ne želi razkazovati svojih las, ramen, nog, ali česarkoli drugega, je to njena pravica. Če pa želi svoje standarde vsiliti tudi pripadnikom drugih ver oz. ateistom …

Če neka verska organizacija na homoseksualno populacijo gleda kot na psihološko moteno in nevredno poroke ter starševstva, je to njena pravica, pa naj nam to še tako ni všeč. Če pa želi svoje “standarde” vsiliti tudi pripadnikom drugih ver oz. ateistom …

… moramo vsem tem vernikom, vernicam in verskim organizacijam poslati ostro sporočilo, v katerem jih bomo opomnili, da meja njihove svobode seže zgolj do meje naše svobode, da naj se ne drznejo vtikati v življenja, ki se jih ne tičejo, in da smo ostali verniki v bikinke, slanino in možnost, da ljubimo kogarkoli ter se poročimo in ljubeče vzgajamo otroke (biološke ali ne) s komerkoli, ki se s tem strinja.

To sporočilo ne bo odraz rasizma oz. antiverskosti, ampak naše ljubezni do svobodnega življenja za prav vsakogar v družbi. In če mentaliteto “živi in pusti živeti” kot družba dejansko začnemo aktivno uveljavljati, je lahko “multi-kulti” zgolj obogatitev.

Rasizem je debilnost, ki ne rešuje problemov, ampak zgolj pripravlja teren za družbeni konflikt.

Zloraba izrazov, kot je “rasist” za utišanje ljudi, ki se ne strinjajo, pa je manipulativna intelektualna nepoštenost, ki je še bistveno hujša od rasizma.

Tako upam, da se bom jutri zbudil v dan, ko bosta glede prihajajočih tako podporna kot odporna stran ugotovili, da niso vsi prihajajoči nedolžni, bogi-bogi angelčki, da pa tudi niso okupacijsko-kamikazna vojska, ki nas je prišla poislamit.

Pomagajmo pomoči potrebnim, spoštujmo tiste, ki so v imenu iskanja boljšega jutri tvegali življenja in se podali v neznano, kakor je to v zgodovini storilo tudi ogromno Slovencev, ne pozabimo pa, da imamo zakonodajo, in tiste, ki jo kršijo, po hitrem postopku spravimo v zapor ali v domovino, saj prav oni s svojim vplivom na lokalno javno mnenje nižajo možnosti za uspešno integracijo resnično pomoči potrebnih.

Danes je dovoljeno filozofiranje, jutri pa je nov dan z novimi tisoči prihajajočih. Policistom, vojakom, Civilni zaščiti, prostovoljcem in vsem ostalim želim razmeroma čimmanj stresen dan, vsem ostalim pa polagam na dušo – vsak begunec je svoj svet in kot takega ga obravnavajte.