Imamo številne pravice, ki so med seboj povezane in kot celota tvorijo temelje naše družbe.
Imamo pravico do zbiranja, kar pomeni, da se lahko srečujemo in izmenjujemo mnenja.
Imamo pravico do mnenja, kar pomeni, da lahko menimo, kar hočemo, ne glede na smiselnost našega mnenja in predvsem ne glede na to, ali z njim ogrožamo status quo.
Imamo pravico do svobode govora, kar pomeni, da se lahko o naših mnenjih pogovarjamo.
Imamo pravico do svobodnega mišljenja, kar pomeni, da si lahko najdene informacije razlagamo po svoje.
Nenazadnje imamo še izredno pomembno pravico do prostega iskanja informacij, kar pomeni, da lahko iščemo in se poučimo o kakršnih koli informacijah hočemo. (Do nekaterih informacij sicer nimamo legalnega dostopa, na primer zdravstvenih kartotek drugih ljudi, pa vendar lahko o njih vseeno lepo povprašamo, ne da bi zaradi tega hodili na sodišče.)
Točno ta pravica, ki med drugim predstavlja temelj učenja, pa postaja resnično ogrožena. Vemo, da se z nadzorom NSA beleži vsaka naša dejavnost na internetu, ki je lahko nekega dne uporabljena proti nam. Tudi oglaševalci beležijo vsako stvar, ki jo iščemo po spletnih trgovinah, zato niti ni presenetljivo, ko naše Facebook reklame kar naenkrat začnejo prikazovati točno tisto knjigo, ki smo jo prej gledali na Amazonu.
V zadnjem času je bilo napadenih veliko naših svoboščin. Naravnost pretresljivo veliko. Vendar te navidez počasi in naključno izbrane malenkosti dobijo povsem novo razsežnost, ko naše spletne dejavnosti pristanejo pod drobnogledom.
Danes internet ne predstavlja le »storitve«. Internet je podaljšek našega miselnega procesa, podobno kot skupinsko delo predstavlja delitev opravil in zamisli. V okolju, kjer potekajo intenzivne skupinske dejavnosti, nisi več povsem prepričan, do kje segajo tvoji možgani in kje se začnejo misli nekoga drugega, tudi če ostalih udeležencev ne poznaš osebno. Ni več pomembno, kdo ponuja katero storitev. Na internetu preprosto razmišljamo. Ko se nam porodi misel, jo začnemo nadgrajevati z iskanjem dodatnih informacij, ne da bi se vsaj približno zavedali, da s tem s svetom ne delimo le svojih misli, temveč sam proces razmišljanja.
Zato je vsaka omejitev iskanja informacij več kot skrb vzbujajoča: vsaka druga pravica se začne in konča s tem konceptom. Če obstaja najmanjši strah, da boš v prihodnosti trpel posledice zaradi iskanja informacij v zvezi z določeno temo, bo tvoj miselni proces dobesedno ubral nove kanale, po katerih se bo tej temi lahko izognil.
- Brez neoviranega iskanja informacij ti ni dovoljeno svobodno mišljenje.
- Brez svobode mišljenja nimaš svobode govora oziroma svobode glasovanja.
- Brez svobode govora se ne moreš prosto zbirati in izmenjevati mnenj.
Trenutno hoče naše aktivnosti na internetu omejiti precej različnih sil, od industrije avtorskih pravic, ki poskuša splet in rezultate iskanja cenzurirati iz povsem poslovnih razlogov, do verskih fanatikov, ki so odločeni vsiliti svoj pogled na svet vsem ostalim. Potezo pozdravlja večina vlad, ki jo vidi kot obetaven začetek omejevanja dotoka misli na internetu – navsezadnje so nekatere misli po njihovem »neprimerne«, kar bi se dalo lepo rešiti s priročnim stikalom za izklop.
Vstopi v anonimnost.
Anonimnost ni le pravica, s katero lahko pošiljaš sporočila brez razkritja svoje identitete. Je tudi zaščita svobode govora in svobode mišljenja in zaščita pred načenjanjem vseh zgoraj omenjenih pravic. Pravica do anonimnosti je še zadnja obrambna črta.
Če lahko informacije iščeš anonimno, jih lahko še vedno iščeš. Če lahko informacije in razmišljanja deliš anonimno, jih lahko še vedno deliš. V družbi, kjer državne agencije dobivajo skoraj telepatske sposobnosti in kjer lahko opazujejo naše misli že v fazi formiranja, še nikoli ni bilo bolj pomembno prikriti svoje identitete.
Zasebnost ostaja tvoja odgovornost.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
