Na spletni strani 24ur.com je bil objavljen članek:
http://www.24ur.com/novice/slovenija/sem-policist-in-udelezil-se-bom-protestnega-shoda.html.
Kljub temu, da je sama pristnost komentarja vprašljiva, poudarja določeno dinamiko v družbi, ki jo moramo izpostaviti.
Gre se za javno pismo domnevnega policista, ki se je zaradi ‘’nepravičnosti’’ svoje finančne situacije udeležil shoda proti beguncem. Dinamika, ki jo je potrebno izpostaviti, je problematika kapitalističnega sistema in ekonomske neenakosti, ki jo s pridom izkorišča nacionalistična in fašistična ideološka sfera za širjenje sovraštva in nestrpnosti.
Zavedati se moramo, da najrevnejši in tisti, ki so najbolj deprivilegirani, ne pridejo do Evrope, ker ne morejo plačati tihotapcu nekaj tisoč evrov in ker ne zmorejo kupiti letalske karte. Begunci, ki pridejo sem po varni poti, so tisti, ki si to lahko privoščijo: višji in srednji sloj. Ostali so obsojeni na to, da so ujeti v konflikt ali pa na utapljanje v morju na prenatrpanih ladjah – v kolikor so bili seveda sposobni zbrati nekaj tisoč dolarjev za prevoz.
Takšna retorika zveni kruta in brezčutna. Seveda je potrebno pomagati tistim, ki jim lahko, ne glede na to kdo so in od kod so. Ko pa se pogovarjamo o problemu, je tu potrebno imeti širši pogled na situacijo.
In tukaj nastane ta neskladnost pri pogledu na problem, ki lahko vodi do nevarnih rezultatov. Ljudje vidijo begunca z dragim telefonom, ki si ga sami ne morejo privoščiti in kar naenkrat se zavedajo, da niso soočeni s sebi enakim, ampak po vsej verjetnosti z nekom, ki je pred vojno živel življenje, kakršnega si ob lastni ekonomski situaciji lahko samo želijo.
To je konflikt, ki ga nacionalizem izkorišča. Namesto, da se človek vpraša, zakaj gre njemu slabo, zakaj kljub svojemu delu in doprinosu k družbi dobi le minimalno plačo, sepozornost in krivdo preusmerja na nekega zunanjega sovražnika.
To se pokaže v zapisu policista:
“Zanimivo mi je gledati uboge begunce z najnovejšimi iPhonei, medtem ko se moram jaz ubadati s stisko, ali bom sploh lahko nahranil štiri lačna usta. Drage Slovenke in Slovenci, je to pravično???“
Ne, ni pravično, da ljudje životarijo na minimalni plači. Ampak problem ni v beguncih, temveč v tem, da ljudje svojo jezo preusmerjajo na begunce, namesto na državo in sistem, iz katerih kljub svojemu doprinosu dobijo zelo malo. Še posebno v vlogi policista, ki aktivno brani sistem, državo in družbo, od katere bo v zameno dobil minimalno plačo in 16-urne delavnike.
V istem pismu piše o tem, da bosta Nemčija in Slovenija zato znižali minimalno plačo. To še dodatno izpostavi banalnost situacije in način delovanja kapitalizma kot ideologije. Namesto dvoma v delovanje oblasti se razloge išče v deprivilegarnih skupinah in manjšinah.
Človek, ki živi na 700 evrih, se namesto prizadevanja za višjo plačo in izboljšanje situacije boji, da mu bo standard padel zaradi beguncev in ne zaradi politike zategovanja pasu in ekonomskega sistema, ki temelji na neenakosti in izkoriščanju.
Kriza odpira pomembna vprašanja v družbi in s tem priložnosti za večje spremembe. Vprašanje je, kdo bo sposoben na ta vprašanja odgovoriti. Pri iskanju odgovorov in usmerjanju jeze nad lastno situacijo je pomembno, da se pazimo tistih, ki želijo na sistemske probleme odgovoriti s kazanjem na druge.
To ni nič novega, iskanje zunanjega sovražnika je klasično orodje nacionalizma. Gre za proces mobilizacije ljudi, ki so botrovali vzponu nacističnih in fašističnih ideologij po Evropi in drugod.S tem, ko v najtežjih trenutkih problemov in rešitev ne iščemo v ekonomskem ustroju, ampak v ustvarjanju sovraštva do zunanjih “krivcev”, pomagamo ohranjati pozicije tistih, ki takšne krize dejansko povzročijo.
Odgovor na begunsko problematiko je brez kritike imperializma in kapitalizma nezadosten. Ne gre le za to, ali odpremo meje ali begunce razporedimo po zbirnih centrih. Gre za to, da se ne kritizira samo posledic, ampak tudi vzroke. Še posebno pa gre za to, da večja humanitarna katastrofa še vedno traja v Siriji, kjer so ljudje dnevno izpostavljeni terorju iz vseh strani in kot ponavadi so vojaštvu, smrti in nasilju najbolj izpostavljeni tisti, ki imajo najmanj, med drugim tudi sirski policisti in vojaki, ki dobivajo od 40 do 110 dolarjev plače na mesec.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
