Informacijska higiena je nova veščina, ki se pojavlja z veliko hitrostjo. Je razumevanje, na globoki tehnološki ravni, kdo vse lahko vidi naše podatke glede na to, kako ravnamo z njimi. Ko pošljemo e-pošto, jo lahko vidi kdorkoli. Ko »v oblak« shranjujemo nešifrirane stvari, bi jih konec koncev lahko objavili na YouTubu. Ko »v oblak« povežemo domače kamere, smo s tem povabili neznano število neznancev – seveda ne vemo, koliko jih je in kdo so – da zrejo naravnost v naš dom.
Ko pri D-Linku oglašujejo svoje Cloud kamere, s katerimi je mogoče gledati domače kamere preko mobilnega telefona, nikjer ne omenijo številnih tehničnih členov, ki so potrebni, da stvar deluje – spraviti video posnetek od tvojega doma, preko tvojega ISP-ja, na D-Linkove strežnike, do tvojega mobilnega operaterja in na tvoj telefon. Vsak izmed teh členov je sestavljen iz ljudi, ki lahko ta video gledajo in ga bodo po možnosti prisiljeni deliti.
Distopije iz šestdesetih let, ki opisujejo vlade s kamerami v naših domovih, so imele prav. Zmotile so se le v eni ključni točki: kamere smo tja postavili sami.
V nekaterih delih sveta je to preživetvena strategija. Ali lahko tvoje pogovore bere nasprotnik, po možnosti mogočen nasprotnik, kot je tiranska vlada? Ali imajo sredstva, s katerimi lahko določijo tvojo lokacijo? Če na ta vprašanja ne poznaš odgovora, je tvoje razmnoževanje potencialno ogroženo. Ironično, poglobljeno razumevanje tehnologij prinaša močnejšo evolucijsko prednost prav v najhujših delih sveta.
Ko nalagaš svoje dokumente na Dropbox, ali pomisliš na to, da jih lahko berejo tudi Dropboxovi uslužbenci? Jih poznaš? Ni važno, če so dali častno besedo, da jih ne bodo – imajo namreč tehnične zmožnosti in pod določenimi pogoji so lahko prisiljeni, da te dokumente odprejo za razne tretje osebe tričrkovnih agencij, ne da bi te o tem obvestili. Z drugimi besedami, na Dropbox ali katero koli drugo storitev v oblaku ne nalagaj stvari, ki jih ne bi objavil na YouTubu.
»Oblak ne obstaja. Obstajajo le računalniki drugih ljudi.«
Poglejmo si na primer Goji SmartLock, elektronsko ključavnico, ki jo odklepamo z mobilnim telefonom. Sliši se kot nekaj zelo koristnega za večino ljudi – dokler mimogrede ne naletimo na omembo, da »če se zaklenete ven, lahko naši operaterji na daljavo odklenejo vaša vhodna vrata«. Na tej točki naprava preneha biti ključavnica in postane nekaj drugega. Celotno bistvo ključavnice je, da imaš ti – in samo ti – nadzor nad tem, kdaj se odpre. Če jo zate lahko odpre nekdo drug, nadzora nimaš več ti. Kljub temu, da je razlika komaj zaznavna, je bistvenega pomena. Ključavnica, ki je zasnovana tako, da jo lahko odklene nekdo drug izven tvojega nadzora, preprosto ne more biti ključavnica.
Informacijska higiena je razumevanje tega.
Naslednji korak je tako imenovan internet stvari. Pri naših vsakodnevnih opravkih številni majhni senzorji neprestano pošiljajo posodobitve na strežnike. Naš mobilni telefon. Naša tehtnica. Naš hladilnik. Nasprotnik, ki ima dostop do teh informacij, lahko precej hitro poveže pike in o nas izve več, kot lahko sploh vemo sami. Veš, kaj je bila zadnja stvar, ki je nisi kupil? Verjetno ne. Oglaševalske mreže vedo. Veš, kateri je bil zadnji časopisni članek, ki si ga prebral, kako si prišel do njega in koliko časa ti je vzelo branje? Nekje obstajajo strežniki, ki imajo te informacije.
Si kupil anonimno predplačniško SIM kartico za svoj mobilni telefon? Lepo. Si jo plačal s svojo kreditno kartico? Potem ni več anonimna.
Ko so vse pikice podatkov zbrane, so med sabo tudi povezane. Razumeti, kako pride do tega, bo igralo ključno vlogo pri vprašanju zasebnosti v bližnji prihodnosti.
Zasebnost ostaja tvoja odgovornost.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
