Panika!
Psihologi opozarjajo, da lahko korenite spremembe vsakdanjega življenja, samoizolacija in omejevanje fizičnih kontaktov vodijo v strah in tesnobo. Panika doma!
Izropane trgovine, kjer prihaja tudi do prerivanja, groženj in celo do fizičnega nasilja. Panika v trgovinah!
Predvsem pa panika v gospodarstvu. Dow Jones je borzni indeks, ki meri uspešnost delnic velikih podjetij, ki kotirajo na borzi v ZDA. Ta indeks je 22. januarja letos, na dan, ko je ameriški predsednik Trump zatrjeval, da imajo situacijo popolnoma pod kontrolo ter da bo vse v redu, dosegel 29.186 točk, 20. marca letos, ko so v ZDA zabeležili 256. smrtno žrtev zaradi novega virusa, pa je indeks padel že na 19.174 točk, kar pomeni padec za 34% (v 58 dneh).
Če se ozremo v preteklost, je isti indeks od propada banke Lehman Brothers 15. septembra 2008 (10.918 točk) pa do 12. novembra 2008 (enako obdobje 58 dni, 8.283 točk), padel »zgolj« za 24%, torej kar za 10 odstotnih točk manj (historične vrednosti indeksa si lahko ogledate tu). Tedaj smo doživeli hudo recesijo, samo leta 2009 se je slovenski BDP skrčil za 7,8%, grški pa je padal kar 6 let zapored, v obdobju 2008-2013, in padel za nepojmljivih 32%!
Tokratna kriza bo v primeru odsotnosti takojšnjega ukrepanja na monetarni in fiskalni ravni enako huda ali še hujša kot prejšnja, saj se z razglasitvijo karanten v evropskih državah ter ZDA ustavlja marsikatera gospodarska dejavnost.
Kako ostra je lahko prihajajoča gospodarska kriza za Slovenijo?
Slovenski ekonomist Jože P. Damijan napoveduje možnost zmanjšanja slovenskega BDP med 6% in 14%, kar v časih prepovedi izvajanja gostinskih storitev, zapiranja restavracij, barov, neživilskih trgovin ter ustavljanja javnega prevoza nikakor ni nepotrebno strašenje, ampak resen poziv k ukrepanju. Po zadnjih podatkih samo turizem v Sloveniji ustvari slabih 12% BDP, torej nas vsak mesec karantene in zaprtih nastanitvenih in pogostitvenih obratov, ki v tem času ne generirajo nikakršnih prihodkov, lahko stane 1% BDP. Z zavedanjem, da niso prizadete zgolj slovenske storitve, ampak se celotna EU sooča z drakonskimi ukrepi, omejuje se pretok ljudi in blaga, lahko kaj kmalu pričakujemo resen udarec v skoraj vseh sektorjih gospodarstva.
Je že vse izgubljeno?
Nikakor ne. Tokrat se države odzivajo bolje kot ob zadnji finančni krizi, napovedani so že mnogi ukrepi, najpomembnejše pa je sporočilo Evropske komisije, da zlatega fiskalnega pravila ni več ter da lahko države članice za omilitev škode, ki jo bo povzročila nova pandemija, »trošijo kolikor hočejo«. Tokratna kriza sicer ni identična zadnji finančni krizi, a skupna je ena stvar: naročila in trošenje ter prihodki ljudi in podjetij bodo močno padli, torej se ponovno srečujemo s krizo povpraševanja in ne ponudbe. Dodaten dokaz za to je nova naftna vojna med Rusijo in Saudovo Arabijo, ki je privedla do kolapsa cen ene izmed osnovnih surovin v proizvodnem procesu.
Krizo povpraševanja najuspešneje zdravimo s povečanim trošenjem, zato ne preseneča, da se je Nemčija (tokrat) zavezala k neomejeni gotovinski pomoči podjetjem, kar je nemški finančni minister Olaf Scholz pesniško opisal z izjavo, da se »krize lotevajo z bazuko«. Med napovedanimi ukrepi so izdatna bančna poroštva, nova podjetniška posojila, odlog plačevanja davkov in prispevkov ipd.
Še korak dlje so pripravljeni iti v ZDA, kjer je napovedan fiskalni stimulus v višini 1,2 bilijonov dolarjev (nepredstavljivih 1,2 milijona milijonov dolarjev!), ki vključuje tudi direktna izplačila Američanom v višini 1000 $. Z drugimi besedami je napovedano izplačilo vsaj enkratnega UTD (univerzalen temeljni dohodek).
Je UTD možen tudi v Evropi? Pa v Sloveniji? Kdo bo plačal? Se bodo dvignili davki?
Pomembna vprašanja s potencialno enostavnimi odgovori. UTD je možen tako v Evropi kot v Sloveniji. O uvajanju UTD v Sloveniji so veliko pisali tako Pirati kot dr. Valerija Korošec, pretekle debate o UTD pa so pogosto premlevale, ali bi uvedba UTD povzročila povečanje davkov ali zgolj prerazporeditev trenutnih socialnih transferjev in izdatkov države.
V javni debati smo se do sedaj veliko pogovarjali o fiskalnem financiranju UTD, primanjkovalo pa je izpostavljanja monetarnega vidika ekonomije.
To ni nenavadno, saj državljani Slovenije in državljani članic EU odhajamo na volišča ter neposredno volimo poslance v nacionalne parlamente in v Evropski parlament, nikakor pa ne volimo članov Evropske centralne banke (ECB), zato smo veliko bolj pozorni, kaj počne fiskalna politika (parlament in vlada), prepogosto pa spregledamo, kaj počne monetarna politika (ECB). A četudi članov ECB ne volimo neposredno, jih volimo posredno, saj so ti imenovani s strani vlad držav članic evroobmočja. V ECB nas zastopa guverner Banke Slovenije, mag. Boštjan Vasle, imenovan s strani slovenskega parlamenta.
Če je Nemčija za spopad z novo pandemijo napovedala milijarde pomoči svojim podjetjem, je ECB napovedala financiranje te pomoči – na ravni EU bo zagotovila kar 750 milijard evrov za odkup državnih obveznic. Kvantitativno sproščanje (QE) v evro območju se je začelo že leta 2015, od tedaj pa do leta 2018 smo »naprintali« kar 2,6 bilijona evrov (ponovno, nepredstavljivih 2,6 milijona milijonov evrov!) ali 1,3 milijona vsako minuto.
Gre za denar, ki ni zbran ne z davki, ne privarčevan, niti realno ustvarjen v proizvodnem procesu, ampak digitalno ustvarjen v računalniku ter namenjen odkupovanju vrednostnih papirjev bank, držav ter podjetij. Logika je preprosta: če zagotovimo likvidnost državam, bankam in podjetjem, ta ne bodo odpuščala, prihodki ne bodo padli in Evropa se bo izognila recesiji. Ukrep je bil zgolj delno uspešen, finančni trgi in podjetja so dobili potrebno likvidnost, a niso v zadostni meri povečevali zaposlenosti ali plač, saj so raje špekulirali s finančnimi instrumenti.
Ponavljanju ene in iste napake se želi izogniti tudi ameriška administracija, ki je pripravljena iti korak dlje: ker velika podjetja rada špekulirajo, ljudje pa zaradi karantene ne morejo delati, je potrebno zagotoviti neposredno likvidnost prebivalstvu. V evroobmočju živi cca. 350 milijonov ljudi, če bi zadnji paket svežega denarja ECB razdelili vsem njenim prebivalcem, bi to zneslo vsakemu nekaj več kot 2000 €, torej celo več kot napovedanih 1000 $ prebivalcem ZDA.
Kaj pa zadolženost držav?
Na kratki rok bi takšno razdeljevanje denarja pomenilo večjo zadolženost držav članic (ECB ustvari nov denar in odkupi obveznice držav članic, te pa denar naprej razdelijo svojim državljanom), na dolgi rok, ob izdaji novih tranš novonatisnjenega denarja, pa potencialno naraščajočo inflacijo.
Oba problema sta rešljiva.
1. Evropska centralna banka lahko financira države članice preko nakupa državnih obveznic, v zameno za njih pa prejema obresti. A pozor, te so lahko tudi negativne! Zahtevana donosnost 10-letne slovenske obveznice je trenutno negativna in znaša -0,2%. Povedano drugače: Slovenija se ne zadolžuje drago, niti zastonj, Slovenija je plačana, da si izposodi denar.
pravila izdajanja novega denarja pišemo sami, saj je ECB posredno izvoljiva institucija držav evroobmočja. To pravzaprav pomeni, da lahko država sama sebi posodi denar, le premakniti ga mora iz levega (Centralna banka) v desni žep (vladni proračun). Tako kot lahko država samo sebe zadolži, se lahko tudi razbremeni, namreč če bi države članice želele, bi lahko izdane državne obveznice ECB preprosto odpisala. Torej, če se v Evropi le tako odločimo, lahko UTD financiramo brez zadolževanja.
Ali bo zaradi tega eksplodirala inflacija?
Problem zadolževanja je torej rešen, obstaja pa bolj realen problem, to je problem inflacije. Nekateri ekonomisti trdijo, da programi QE ne vodijo do inflacije, pri čemer se opirajo na znano monetarno enačbo MV = PQ (količina denarja v obtoku pomnožena s hitrostjo obračanja denarja je enaka cenam krat količinam dobrin in storitev). Programi QE naj ne bi nujno vodili do inflacije zato, ker se v času recesij poveča negotovost, ekonomski agentje pa zaradi nje niso pripravljeni trošiti, zato leva (in desna) stran enačbe ostaneta enaki (M naraste, V pade). Empirični podatki to na videz potrjujejo, saj je bila uradna inflacija evroobmočja v času izvajanja QE nizka, pod 2%, kar je glavni cilj ECB – stabilnost cen.
Problem se pojavi v kazalcu in obteževanju cen dobrin in storitev. V kolikor drži, da inflacija prehrambenih izdelkov, električne energije in drugega blaga ni bila velika, pa smo zaradi QE doživeli veliko inflacijo na trgu nepremičnin in vrednostnih papirjev. Velik udarec smo zaradi preteklih programov QE doživeli ravno v Sloveniji, leta 2018 so se cene nepremičnin pri nas podražile največ na svetu.
Nevarnost preteklih QE torej ni bila inflacija cen osnovnih življenjskih potrebščin, ampak cen nepremičnin. V kolikor bi se odločili UTD financirati s pomočjo QE, bi velike finančne ustanove zelo verjetno vršile manjši pritisk na špekulativno kupovanje nepremičnin (manjši porast cen nepremičnin), direktna nakazila vsem prebivalcem evroobmočja pa bi povečale potrošnjo in inflacijo osnovnih življenjskih potrebščin.
A spodbujanje trošenja v času nevarnosti padca BDP za 10% ali več, ne bi vodilo avtomatično do hiperinflacije, te bi se morali bati zgolj v času konjunkture.
Tako kot lahko ECB v času krize natisne denar, ga lahko v času konjunkture uniči: to imenujemo restriktivna monetarna politika, ko ECB preneha z nakupom in odpisom državnih obveznic. V kolikor to ne bi zadostovalo, pa lahko vlada začne izvajati še restriktivno fiskalno politiko, tj. povečevanje davkov in zmanjševanje trošenja javnega denarja.
Skratka, debata o UTD mora nujno začeti naslavljati možnost financiranja UTD (tudi) preko monetarne politike (izdaja novega denarja), ne zgolj preko fiskalne politike (davki). Čas je za resnične strukturne reforme, ki ne pomenijo zgolj rezanja socialne države in podaljševanja upokojitvene starosti, ampak je čas za strukturne reforme, s katerimi bomo temeljito prevetrili delovanje celotnega ustroja našega ekonomskega sistema.
Čas za UTD je zdaj. Panika ni potrebna.
Rok Peperko
