V moji generaciji pogosto slišim stavek: “Za nas pokojnin ne bo. Jaz na to niti ne računam.” Ponavadi to izreče kak moški, razmeroma dobro preskrbljen, potem pa si enega prižge. Od žensk, zanimivo, takih izjav skoraj ne slišim. Pa si ne bi drznil trditi, da zato ker ženske ne razmišljajo o družbi ampak ker jim je že zdaj jasno, da človeka po koncu delovne dobe ne moremo pustiti kar crkniti.
Tudi če pustimo ob strani humanizem, imajo ljudje, ki se jih “pusti crkniti”, to navado, da se ne dajo kar tako. Verjeli ali ne – upokojenci še posebej ne. Življenjska doba je v preteklih sto letih močno skočila in upokojenci danes živijo še kako aktivna politična življenja. Vsekakor pa so ena najbolj ključnih volilnih skupin. Upokojenci imajo moč in ni pričakovati, da je ne bodo imeli v prihodnosti – razen če bomo kot družba človeku, ko ne bo več zmožen dela, odvzeli še volilno pravico. V taki družbi bi delovno nezmožni verjetno dobili tudi ampulo strupa, s katero bi končali svoj “družbeno nekoristen” obstoj.
Ker se, glede na zgodovino, to verjetno ne bo zgodilo, je mnogo verjetneje, da se bomo znašli v družbi, kjer bomo imeli kopico revnih ostarelih.
Revni ostareli bodo volili tiste, ki bodo obljubljali največ
Ne smemo namreč pozabiti, da je bila velika večina današnjih upokojencev, čeprav imajo nizke pokojnine, redno zaposlena. Posledično so tudi njihove pokojnine precej boljše, kot bodo tiste, ki jih bo dobila mlajša generacija, katere približno tretjina je danes prekarno zaposlena. In ti upokojenci ne bodo tiho. To bodo visoko izobraženi ostareli, ki si ne bodo mogli privoščiti ne špecerije, ne doma ter imeli bodo zelo omejen dostop do zdravstvenih in drugih storitev. Te ljudje pa, poleg tega da v neki meri umirajo v zavetiščih za brezdomne in po ulicah, tudi volijo. Jezno volijo.
Rešitve moramo iskati, ker so alternative le totalitarizem, evtanazija ostarelih in finančni zlom države.
Dejstvo je tudi, da se da ljudi manipulirati samo do neke mere. Ko ne bodo imeli “za kruh”, bodo volili za tiste, ki jim bodo ta kruh dali ali ga vsaj obljubljali. To pa bodo stranke, ki bodo pripravljene dobiti denar na kakršenkoli način – predvsem z zadolževanjem države. Po tem scenariju lahko pričakujemo ostarelo družbo z velikanskim bazenom neaktivnih starcev, ki vsako leto izvolijo vlado, ki državo vse bolj zadolžuje, dokler tudi najbolj mejni špekulanti tej državi ne nehajo posojati. Potem se zgodi zlom državne blagajne.
Na tisti točki bodo lahko “modreci” na teme “za nas pokojnin ne bo”, “vsak je svoje sreče kovač” in podobne, še tako pametni, toda to bodo lahko počeli v uničeni državi in družbi. Če ne bomo družbe obrnili v popoln totalitarizem in evtanazijo naših dedkov in babic(generacije, ki tole bere), potem se lahko nadejamo le finančnega zloma države.
Staranje in avtomatizacija
Zato moramo iskati rešitve. Verjamem, da nekatere ponujajo Pirati. Razmišljajo o UTD, ki bi denar in zmožnost preživetja ponudil tudi tistim, ki so delali vse življenje, pa jih je luknjasta državna zakonodaja prisilila v prekarno zaposlitev in bodo nekoč ostareli in revni. Razmišljajo o visoko tehnoloških rešitvah za gospodarstvo, saj na področju dela z razvijajočim se svetom, ne bomo mogli tekmovati. Razmišljajo o vzdržnem ekonomskem modelu, da nas ne pokoplje breme ekologije.
Naj poudarim, da se avtomatizacije nisem niti dotaknil. Tsunami brezposelnosti nas bo zajel v nekaj letih in se z vsakim letom poglabljal.
Prihodnost je lahko izjemno črna. Lahko jo zaznamujejo zlomi davčnih blagajn, bes revnih ostarelih in brezposelnih mladih, ki jih na družabnih omrežjih strašijo podobe “begunskih posiljevalskih hord, ki nam kradejo delo” ter “paraziti javnega sektorja, paraziti, ki vlečejo socialo in paraziti, ki hočejo pokojnine, pa niso nič delali”.
Lahko pa poskusimo drugače. Lahko poskusimo na Piratski način.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
