Luka Koper je pred ‘zanimivim’ obdobjem. Okoli naše infrastrukturne arterije krožijo stekli psi, ki le lajajo “privatizacija” in “nacionalizacija”. Nihče pa ne pomisli, da čekane brusijo ob največji infrastrukturni liniji Slovenije, na kateri niso zaposleni le delavci Luke, temveč praktično vsa slovenska špediterska podjetja.
Umirimo strasti in se ozrimo na dejansko stanje. Pirati smo mnenja, da si ne smemo privoščiti nesmotrno prodajati podjetij, ki si lastijo državno infrastrukturo oziroma niso klasična storitvena podjetja in potrebujejo nov pristop k delu: korporativno upravljanje.
Slovenija je tranzitna država, kar pomeni, da je za večino prometa (kar dve tretjini) Luka Koper in z njo Slovenija le vmesna destinacija in so od tovora ter drugega tira odvisni tudi drugi deležniki. Nesprejemljivo je, da se sedaj z državno infrastrukturo igračkajo na podoben način, kot (so) se s TEŠ 6 ali Telekomom Slovenije.
Direktorji: visoke plače brez odgovornosti
Rak rana sedanjega stanja niti ni spor, katera rešitev je boljša, temveč dejstvo, da tako predsednik SDH-ja kot tudi upravni odbor Luka Koper oziroma direktorji državnih podjetij, ministri oziroma člani Vlade, kljub svojim visokim plačam, za svoja dejanja (razen zlatih izjem) očitno ne nosijo objektivne odgovornosti, ki naj bi bila glavni razlog za višino njihovih plač. Kako si minister lahko privošči, da določa kateri člani uprave smejo priti na sestanek in kateri ne? Minister namreč ni želel, da na sestanku sodeluje celotna uprava Luke, z delavskim direktorjem vred, kar je popoln absurd in nič drugega kot elitizem in nesposobnost ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravka Počivalška. #Egotrip.
Takšni in podobni izpadi elitistične večvrednosti nikakor niso primerni za ministra v zreli demokratični družbi! V isti koš sodi tudi zgrešena izjava predsednika vlade o delavskih ultimatih. Oboje je pokazatelj, da je trenutna vlada izgubila stik z državljani, čeprav je njena naloga, da dela v korist državljanov in ne proti njihovim interesom. Vse Vlade zadnjih 25 let ne premorejo niti toliko sposobnosti, da bi spiratizirali dobre prakse naših severnih sosedov in začeli s korporativnim upravljanjem državnih podjetij.
Politika se očitno ne zaveda, da poleg “Prodaj ali zanemarjaj” obstaja še “Vodi ali upravljaj”…
Nemci in Avstrijci naj bodo zgled, ne potencialni kupci!
V Nemčiji in Avstriji ni uprave podjetij, kjer delavci ne bi bili enakovredno zastopani v upravi. Delavski direktor ni le en osamljen glas, temveč predstavljajo reprezentativen glas zaposlenih v danem podjetju. Po navadi so glasovno enakovredni finančnim direktorjem, ne samo neka zanemarljiva manjšina, preko katere lahko sprejmejo vsako odločitev. Samo butec bi zanemaril mnenje in izkušnje zaposlenih, ki delovanje družbe razumejo mnogo bolj intimno in zaradi tega nudijo neprecenljiv vpogled v delovne procese pred sprejemanjem strateških odločitev. Diverziteta uprave, tako po izkušnjah kot tudi po ozadju je izredno pomembna, saj z več različnimi pogledi na isto situacijo lahko pridemo do izrazito boljših rešitev. Da se z diverziteto v vodenju pozitivno spremeni tudi poslovanje pričajo tudi raziskave, ki kažejo, da so najbolj uspešna podjetja na svetu prav tista, ki imajo v vodstvu primerljiv delež ženskih in moških direktorjev.
Takih vprašanj nikoli ne smemo reševati z enostranskimi in ekstremnimi pristopi, ker to prinaša polarizacijo in slabo dorečene in škodljive rešitve. Vedno moramo stremeti k iskanju najboljšo rešitev, tako za podjetje, kot tudi za zaposlene. Srž zgodbe Luke Koper ni ‘privatizacija’ proti ‘delavskemu upravljanju’, ampak dejstvo, da mora v Sloveniji dokončno zaživeti korporativno upravljanje oziroma tekoče upravljanje s podjetji v državni lasti. Ekstremi v eno ali drugo smer vodijo v manj učinkovito upravljanje in celo propad podjetij (nemara namera ali le nesposobnost?).
Privatizacija ob primernem trenutku za primerna podjetja!
Vsesplošna privatizacija ni odgovor za končno razrešitev finančne krize iz leta 2008, iz katere se ‘počasi’ izkopavamo. Predvsem moramo paziti, kako se rokuje s podjetji, ki imajo v lasti infrastrukturo pomembno za obstoj vsakršne države, torej vodno, kanalizacijsko napeljavo, ceste, železnice, električne povezave, pristanišča (khm, Luka Koper), digitalne in nenazadnje telekomunikacijske povezave. A to ni argument, ki ga država lahko uporabi pri podjetjih, katere bi bilo bolj smotrno prodati.
Če bomo z vsemi državnimi podjetji ravnali kot da je privatizacija edino orodje na razpolago, bomo izgledali, kot da hočemo vijake s kladivom zabiti v desko. Orodja fiskalne politike moramo uporabljati situaciji primerno, če obstaja bolj optimalna oziroma dolgoročna rešitev preprosto moramo biti pripravljeni posredovati drugače, ne vedno po istem kopitu.
Privatizacija teh podjetij lahko na tako majhnem trgu, kot je Slovenija, hitro privede do monopolov, ki so s strani porabnika storitev izredno neugodni, če nad njimi ni učinkovitega in strokovnega nadzora, ki ga običajno izvaja prav država. A tudi pri teh nadzornih mehanizmih moramo biti izredno pazljivi, saj le ti niso tako učinkoviti kot dejanska last in upravljanje infrastrukturnega podjetja, sploh v Sloveniji, deželi brezzobih nadzornih organov.
Prodaja infrastrukturnih in strateških podjetij v državni lasti je tak absurd, kot če bi hoteli lastni avto prodati taksistu, da bi potem lahko s tem denarjem zgradili cesto, po kateri bi vas potem ta isti taksist vozil in vam to vožnjo potem seveda drago zaračunaval.
Država mora kot zastopnica davkoplačevalcev ali če hočete državljanov, s temi podjetji ravnati smotrno, odgovorno in z mislijo, da želimo, da naša država (vsaj finančno) obstaja še kaj dlje kot naslednjih 10 do 20 let. Investicije v infrastrukturo pa na koncu, če le obstaja vsaj nekaj politične volje, brez zahrbtnih interesov, lahko izredno enostavno financira država sama, tudi Luka Koper ni potrebna kot so investitorica. A kaj ko vedno, kadar se gradi ali postavlja nekaj novega, nekateri že iščejo načine, kako na projektu zraven še mastno zaslužiti. Z gradnjo drugega tira nam, v primeru, da bo država iskala sodelovanje s privatnim investitorjem, grozi podobna katastrofa kot se je zgodila pri TEŠ 6 ali gradnji in vzdrževanju komunikacijskega sistema TETRA.
