Slovenski primeri resničnega delovanja pravne države v praksi, kjer so udeleženi otroci, vzbujajo ostre reakcije. Pravzaprav je tako povsod po civiliziranem svetu, saj otroke večinoma dojemamo kot šibke člane družbe, ki jim pripada posebna skrb države in družbe. Tako kot je običajno pri ostrih reakcijah, se delijo v dve nasprotujoči skupini. Pri zadnjem primeru »velenjskih dečkov« se je tako laična kot strokovna javnost razdelila v dva tabora – na eni strani imamo podpornike poznanega sistema CSD, ki med drugim zagovarjajo nedotakljivost postopkov, kateri se morajo odvijati brez pogledov široke javnosti in prav tako nezmotljivost odločitev organov države, ki jim moramo verjeti samo zato, ker so organi države. Na drugi strani imamo kritike sistema, ki so pogosto podvrženi posploševanju in bolj čustvenemu reagiranju. Sam vsekakor ostro kritiziram delovanje slovenskih CSD v takšnih in podobnih primerih, vendar želim kritiko temeljiti na splošnih pravilih delovanja pravne in konec koncev tudi socialne države, kjer Sloveniji redno spodrsava. Zato se bom povsem oddaljil od pričujočega konkretnega primera, med drugim tudi zato, da se povsem znebim očitka o pisanju o zadevah, o katerih ne smemo vedeti vsega in o katerih niti ne vem vsega.
Stop nepotrebnemu vmešavanju države!
Za začetek se bom zadržal pri pravici do mirnega uživanja družinskega življenja, ki je po svoji naravi svoboščina. Država se lahko v družino vtika samo izjemoma in ne praviloma. Te izjeme so pogojene z dejansko zaščito koristi in pravic otrok. Ali drugače – država se sme vmešavati v družinsko življenje zgolj takrat, kadar utemeljeno sumi, da so koristi otroka ogrožene. To je seveda povsem drugačna predpostavka kot jo uporabljajo slovenski CSD, ki se želijo praviloma vtikati v družinsko življenje zaradi svojega položaja samega. Gre namreč za ostanek starega socialističnega sistema, kjer je bil »organ socialnega skrbstva« pač podaljšana roka Države same, predvsem zaradi izvajanja represije nad državljani. Osnovni namen tega organa je bilo zbiranje osebnih podatkov o državljanih in družinah, ki se jih je po potrebi lahko uporabilo kot metodo pritiska na posameznika ali družino, kadar se ta ni držala pravil socialistične družbe. Tako je organ socialnega skrbstva hranil podatke o alkoholikih, kritikih režima in družinah brez socialističnih vrednot, ki se jih je potegnilo na plano ob različnih priložnostih – lahko je šlo za obisk visokega državnika in je bilo potrebno mestne posebneže samo pospraviti v celice za nekaj dni ali poseči v njihovo družinsko življenje z odvzemom otroka. Sistem rejništva, ki je sicer humano nadomestil mrežo sirotišnic, je kmalu postal sistem proizvajanja zastonjskih hlapcev in dekel, ki so izhajali iz »problematičnih« družin. Samostojna Slovenija ni naredila nobenega koraka v smer, da bi to veliko koncentracijo moči organa socialnega skrbstva ali CSD razbila. CSD otroke jemlje, izbira rejnike, določa rejnike, otroke distribuira po mreži rejnikov, nadzoruje razvoj otrok in tudi spremlja matično družino, ali se ta razvija v smeri manjše problematičnosti. Vse to v rokah enega samega organa.
Na tem mestu se čutim dolžnega opozoriti, da vtikanje v družinsko življenje ni zgolj odvzem otroka, ki je brutalen poseg v družinsko življenje, ampak tudi vsakršna zahteva, da morajo starši CSD razkrivati intimne podrobnosti iz svojega družinskega življenja. Tako je tudi sama zahteva CSD, da morajo starši tako ali drugače sodelovati z državnimi strokovnjaki po definiciji vtikanje države v družino. Država mora imeti preko svojih organov za takšno delovanje resne razloge. Resni razlogi so recimo vsi sumi nasilja v družini, odvisnost od alkohola ali prepovedanih snovi, znaki zanemarjanja otrok in druga vedenja odraslih do otrok, ki so lahko tudi kazniva. Niso pa vsi razlogi za poseg države v družinsko okolje nujno sumi kaznivih dejanj, takšni namreč terjajo zgolj posege upravnega prava. Nikakor pa ne smejo biti ti razlogi izhajajoči iz socialnega statusa družine kot je recimo premajhna kvadratura stanovanja, previsoka starost staršev, CSD nevšečna premajhna strogost do otrok ali recimo utemeljeno zavračanje stikov otrok z nasilnimi sorodniki. Vse to niso upravičeni razlogi, da se država lahko vtika v družino. Celo več, starši ali drugi lahko sodelovanje s CSD povsem utemeljeno zavrnejo, če za to ni nobenega razloga. In iz te odklonitve sodelovanja ne bi smeli izhajati nobeni ukrepi države. Sodelovanje je samo po sebi definirano kot so-delo več strank. Kadar državni organ svoje represivno delovanje zgolj zakamuflira v domnevno »sodelovanje« se takšnemu ravnanju vsak svobodomiselni človek upre. In do tega bi v državi resničnih svoboščin moral biti upravičen in ob tem zaščiten, ne preganjan.
V različnih posebnih okoliščinah staršev ni ali ne morejo izvrševati roditeljske pravice začasno ali trajno. Takšne okoliščine niso nujno tragične, temveč povsem življenjske kot je recimo delovna ponudba za oba starša v tujini v obliki večmesečnega projekta. Ne gre za trajno selitev, temveč zgolj začasno odsotnost staršev, ne pa tudi otrok. Zaradi spoštovanja do družinskega življenja bi morali rešitev za otroke najprej iskati znotraj razširjene družine. Ravno zaradi načela prepovedi nesorazmernega vtikanja države v družino tudi pri članih razširjene družine, ki bi lahko nastopili kot skrbniki ali rejniki šibkejše socialno stanje ni in ne more biti izključitveni razlog. Še veliko manj pa dejstvo, da družinski član nasprotuje nesmiselnemu “sodelovanju” ali “vtikanju” države v družino. Ravno nasprotno, družinski član je otroka dolžan zaščititi pred nesmiselnim ali celo nezakonitim vtikanjem države v družinsko življenje otroka. Tako nastane absurdna situacija, ki smo ji v Sloveniji pogosto priča, da starš ali član družine skuša otroka ščititi pred nedovoljenim delovanjem države proti otroku, vendar ga zato država kaznuje.
Iz zgornjega odstavka je seveda evidentno, da prihaja v takšnih situacijah lahko do sporov na relaciji družina – država. Povsem absurdno pa je, da v obstoječem sistemu v Sloveniji v takšnih sporih država preko organa, kjer je nastal spor (pogosto CSD), uveljavlja brutalne ukrepe nad družinami, torej uporabi svojo represivno moč istega organa, ki je pravzaprav stranka v sporu. Na tem mestu vsekakor ne želim predvidevati, kdo ima v teh sporih prav, saj je to nemogoče. Namreč, v resnični pravni državi imamo mehanizem, kjer se v sporih odloča in to je sodna veja oblasti. Vsekakor mora biti sprožen sodni postopek, v katerem bo ugotovljeno, kaj je v posameznih konkretnih primerih dejansko v večjo korist konkretnim otrokom nekega spora. Tako bi moralo sodišče recimo nemudoma odločati o stikih med otroci in očetom, ki je tudi morilec njune matere in samo sodišče bi moralo biti tisto, ki bi presodilo (najprej z začasno odredbo nato pa s sodbo) ali so stiki otrok z morilcem njune matere v njihovo korist.
Protipravno ravnanje CSD, državne institucije!
Trenutno si glede vprašanja stikov CSD prisvaja pravico odločanja, kar pa je celo v obstoječem slovenskem sistemu protipravno. O stikih sme določati zgolj sodišče. In če CSD na podlagi takšnega samovoljnega in protipravnega delovanja celo nesorazmerno poseže v družinsko življenje otrok je država v tem primeru storilec kaznivega dejanja preko svojega organa. Vsakršna utemeljitev takšne odločitve na morebitnem nesodelovanju oziroma nasprotovanju oseb bi moralo biti vprašanje sodnega odločanja. Šele nespoštovanje izvršljive sodne odločbe o stikih bi lahko obravnavali kot nesodelovanje ali celo škodljivo ravnanje oseb glede otrokovih koristi.
Zdaj sem se vseeno dotaknil »velenjskega primera« kot vzorčnega primera napačnega delovanja stroke. Država praviloma v družino poseže preko upravnega prava in preko pristojnosti CSD, recimo z odvzemom otrok in namestitvijo otrok v rejništvo, saj marsikatera družinska situacija, ki terja prisilni odvzem otroka, ni kazenskopravne narave. Vendar je bilo v »velenjskem primeru« drugače – družinska situacija je terjala kazenskopravni poseg države v družino (v njej se je zgodila najskrajnejša oblika nasilja). Tako oče varstva in vzgoje otrok ni izgubil z odločbo CSD o odvzemu, kot lahko slišimo, ampak s sklepom o priporu. Zato je logika, da je oče dal soglasje za odvzem otrok in posledično njihovo namestitev v rejništvo popolni pravni absurd. V primeru, da bi soglasje umaknil, kaj bi bili otroci v priporu z njim? Absurdom še ni konca. Socialna stroka ravno tako v en glas trdi, da je bila namestitev v rejništvo posledica odločbe o odvzemu otrok. In to tri mesece po tragediji, ko je oče dejansko izgubil varstvo in vzgojo? Kaj pa je stroka počela četrtino leta? Pisala odločbo, ki ni potrebna?
Naredimo konec zlorabi, potrebujemo družinska sodišča!
Prihaja čas, ko moramo slovenski socialni strokovni javnosti zelo jasno in glasno povedati, da zahteve za sodelovanje s CSD, vprašanja vmešavanja države v družino, spori okoli nestrinjanja in druga relevantna vprašanja okoli relacije družina – država niso polje za uveljavljanje pozicije moči, temveč predmet sodnih postopkov. Evropska komisija od Slovenije že leta zahteva, da resnično postavi sistem družinskih sodišč, na katera moramo prenesti odločanje o tako pomembnih vprašanjih. Do sedaj smo se tej zahtevi vedno upirali in ohranjali naš lastni sistem upravnega odločanja, ki strankam ne zagotavlja ustrezne pravne varnosti. Oseba namreč v takšnih upravnih sporih ni upravičena do brezplačne pravne pomoči, v kolikor si tega finančno ne more privoščiti. Tako nam postane jasno, da lahko država svoje represivne ukrepe veliko bolj učinkovito proži ravno proti socialno šibkejšim državljanom. In za konec – upravna odločba o posegu v družinsko življenje je v nasprotju s konvencijami, katerih podpisnica je Slovenija. Prišel je čas, da to spremenimo in to takoj.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
