Odpust dolgov »najrevnejšim« buri duhove in neti populistične izjave. Na žalost sedaj Vlada celo preverja, ali je takšna praksa pri nas sploh mogoča.
Zakaj na žalost? Ker bi pričakovali od Vlade, da take stvari ve, ali vsaj da ima kakega zaposlenega, ki take stvari ve. Ne preverja, ve!
Razum, ne ideologije!
Stopimo za trenutek korak nazaj in poglejmo na stvar ohlajeno.
Žalostno dejstvo je, da je mnogo naših sodržavljanov v socialnih stiskah, celo otroci, o čimer se opozarja na ravni Organizacije združenih narodov (glej 64. točko I. poglavja Poročila Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice[.doc], str. 9). Žalostno je predvsem to, da mnogo njih niti ni socialno ogroženih po standardih, ki veljajo npr. za pridobitev denarne socialne pomoči. Celo novi izrazi se kujejo, t.i. zaposleni revni. Nikakor ne smemo pozabiti na vse upokojene posameznike v socialnih in finančnih stiskah, če niso, »presežek« dajejo svojim otrokom ali vnukom.
Kruto dejstvo je tudi, da dolgovi terjajo povračilo (pacta sunt servanda!) in ne le to, tudi denar ima svojo ceno. Ceni denarja rečemo z drugo besedo – obresti.
Pri klasičnih poslih, ko npr. nekaj oddajamo, naročnik plača najemnino. Pri najemu denarja (beri: kredit) je najemnina določena z obrestno mero. Zato je kredit in izbira valute (ter s tem povezanega poslovnega tveganja) povsem v domeni poslovne odločitve vsake od strank. Pri dolgovih (oz. terjatvah) pa temu ni povsem tako. Še huje je.
Namreč terjatev se definira kot pravica upnika, da zahteva izpolnitev pogodbeno dogovorjene obveznosti od dolžnika. Dolžniško-upniško razmerje je družbeno dogovorjen in pravno urejen odnos. Je torej odnos med vsaj dvema osebama in je del civilnega prava ter omogoča vsem strankam relativno široko paleto možnosti, predvsem pa popolno svobodo dogovorov.
Zavedati se je potrebno, da je dolžnik v tem odnosu v podrejenem položaju, kar je glede na naravo odnosa razumljivo. Še posebej se ta položaj zanj poslabša, ko gre terjatev na sodišče, v izvršbo. Takrat se pogosto začne t.i. spirala dolgov, še posebej za fizične osebe, saj se hitro nakopičijo visoki sodni stroški in stroški raznih izvršiteljev, odvetniških hiš in podobno. Ni redko, da stroški presegajo glavnico, torej osnovno terjatev, pozabiti ne smemo niti na zakonite zamudne obresti!
Populizem in pravičnost
Odpis dolgov »najrevnejšim« ni nič drugega kot cenen populizem ali z drugimi besedami kupovanje glasov pri »najrevnejših«.
Kot prvo, revščina je stvar politične odločitve družbe, menda je jasno kot beli dan, da sredstev ne primanjkuje ne globalno, niti v ljubi podalpski kokoški ne.
Drugič, je kdo od teh predlagateljev že kdaj doživel socialne stiske in občutke, ki iz tega izhajajo? Ste že slišali za sram, ki obhaja posameznika, ki je zgubil službo in tega ne upa priznati še lastni ženi? Ali pa mater samohranilko, ki je zaposlena, pa navkljub temu ne more »priti čez mesec«, pa čeprav si še njena upokojena mati trga od ust?
Tretjič, kdo je »najrevnejši«? Na kakšen način in komu je v interesu dodatna segregacija že tako stigmatiziranih posameznic in posameznikov? Pri tem si lahko mislimo, da tisti res »revni« tako ali tako še vloge ne bodo izpolnili in jih bodo ukrepi ‘zgrešili’.
Četrtič, kdo bo upnikom povrnil gospodarsko škodo? V primeru javnih podjetij – bomo to (sic!) spet davkoplačevalci?
Petič, kakšen signal daje Vlada s tem vsem ljudem, ki se trudijo živeti brez dolgov, kje celo kaj prihraniti? Bodo v maniri pravičnosti vsem ostalim izplačali povprečni odpis dolga in zakaj ne?
Šestič, kako se bo to izvedlo in kakšen bo vpliv na državne organe, ki to procesirajo?
In nenazadnje, igrati se s čustvi ljudi, ki resnično potrebujejo sistemsko pomoč, še več, ustavno pravico imajo do tega (Slovenija je socialna država!) je najmanj predrzno, da drugih besed raje ne uporabim.
In kakšne možnosti predlagava?
Kritizirati je najlaže pravijo, to je v splošnem kar res. Zato kot Pirata predlagava nekaj alternativnih mogočih in relativno hitro izvedljivih rešitev te problematike.
Mogoča in hitro izvedljiva ter učinkovita alternativna rešitev je opustitev določenih manj pomembnih prekrškov in glob oziroma abolicijo.
Abolicija
Država lahko v določenih primerih razmisli o opustitvi določenih (načeloma manj pomembnih, grobih) prekrškov in glob, še posebej če so te težko izterljive in predstavljajo nizke zneske. Takem aktu lahko rečemo s tujko tudi abolicija. Pojem najdemo tudi v SSKJ in sicer abolicijo opredeljuje kot “razveljavitev kakega zakona; odprava česa”.
Ta bo hkrati:
- olajšala mnogim »najrevnejšim« vsaj del njihovih dolgov (ki se mimogrede ne odpišejo niti v osebnem stečaju – glej 2. odstavek 408. člena ZFPPIPP) in
- državnim organom močno olajšala nesmiselno delo, torej izterjavo in procesiranje neizterljivih terjatev
S tem dobimo pravično rešitev (za vse enaki pogoji) brez segregacije, ki bo povečala učinkovitost in uspešnost državnih organov, še posebej Finančne uprave, ki se bo tako lahko posvetila pomembnejšim primerom.
Zadnja abolicija je bila v Sloveniji uveljavljena leta 2005 s sprejemom Zakona o ustavitvi določenih prekrškov in odpustitvi izvršitve določenih kazni zapora.
“Dokapitalizirajte ljudi, ne bank” ali “Metanje denarja s helikopterja”
Slovenska Vlada bi lahko posnemala ukrep avstralske iz leta 2008, ko je ta v boju proti recesiji že preventivno sprožila transfer finančnih sredstev državljanom in s tem spodbudila lastno ekonomijo, še preden se je kriza dobro začela. Avstralija se sicer vplivu globalne krize seveda ni izognila, vsekakor pa so s tem spretnim ukrepom hitro in učinkovito krizo oblažili v tej meri, da se ekonomija ni zrušila. Glede na tok in smer emigracijskih gibanj oseb dodatna obrazložitev verjetno ni potrebna.
V grobem je vsak avstralski državljan od države prejel (da, prejel!) finančna sredstva. Starš oziroma skrbnik je dobil 1000 AUD (~690€) na otroka oziroma oskrbovanca, vsak samski upokojenec je prejel sredstva v znesku 1400 AUD in vsak upokojenski par 2100 AUD.
Kje pa je smisel deljenja denarja porečete? Preprosto, vsi vemo da je gospodarska rast najboljši način, da se izognemo recesiji. Z drugimi besedami, podjetja brez poslov (in plačil) ne morejo normalno poslovati, odpirati novih delovnih mest in podobno. Fizične osebe po drugi strani pa normalno v času krize vklopijo “ohranitveni mehanizem” in začno varčevati, ne pa trošiti, kar pomeni, da gremo manj pogosto v kino, si privoščimo kak priboljšek in podobno.
Tako vedenje vodi k zmanjšanju denarnih tokov in blagovne menjave, in posledično v stanje, kamor je “varčevanje” pripeljalo tudi marsikatero EU članico. Ko so “tam spodaj” to predvideli in ukrepali ter “delili denar” tistim z nižjimi in srednjimi prihodki v prednovoletnem času, so upali na dober rezultat, ki ni izostal. Kot zanimivost, v istem mesecu, ko so ljudje prejeli sredstva od avstralske vlade se je prodaja videoiger povečala za 39%.
Potrošnja označuje tisti del bruto domačega proizvoda (BDP), ki predstavlja izdatke zasebnikov (gospodinjstev in organizacij) in države (sicer ločeni kategoriji), ki niso investicije. Kot taka je potrošnja tudi razmeroma visoko obdavčena, z davkom na potrošnjo, bolj znanim kot davkom na dodano vrednost (DDV), ki tako služi prelivanju sredstev s potrošnikov nazaj v javno blagajno.
Ideja tudi v Evroobmočju ni nova , vedno več ekonomistov namreč poziva Evropsko centralno banko k ukrepanju na podoben način in širokim obsegom.
Zavedamo se, da so razlike med Avstralijo in Slovenijo, na primer Avstralija si je to lahko privoščila izplačati iz proračuna, Slovenija bi za tak ukrep verjetno morala vzeti posojilo. To posojilo bi za razliko od mnogih drugih dejansko bilo vsaj namensko in namenjeno za zagon potrošnje, s tem pa se dobršen del teh sredstev tako ali tako vrne – v proračun! Mimogrede, obrestne mere za slovenske obveznice so menda rekordno nizke.
Spodbudno življenjsko okolje
Seveda srednjeročno lahko premislimo tudi o »menjavi« glob v družbeno koristno delo, predlog je bil Vladi podan že 2013, zanimivo, takrat je večina uporabnikov portala glasovala proti, zato predlog niti ni prišel v obravnavo. Mogoče pride boljši čas za ta predlog?
Nenazadnje pa je nujno zagotoviti spodbudno okolje, kjer (zaposlenih) revnih ne bo, kamor se bodo mladi iz tujine vračali in ne odseljevali in tako dalje! Brezglavo varčevanje, še bolj pa strogo varčevanje oz. odrekanje (austerity) tega ne bo prineslo – o tem govori celo paradoks varčevanja.
Kako to storiti se sprašujemo? Morda nam pot lahko nakažejo zgodbe in ravnanje uspešnejših držav na fiskalnem področju, ki so pokazale, da se navkljub visokem javnem dolgu le tega da obvladati na razumni ravni in še vedno omogočati socialno državo in visok življenjski standard ter svobodo (npr. Belgija, Danska, Nizozemska, itd.) (vir, stran 16).
Zanimiva je tudi švedska zgodba, ta država namreč ni bila od vekomaj “obljubljena dežela”. Konec 20. stoletja jo je celo globoko prizadela težka finančna kriza, a z razumnimi in učinkovitimi reformami, ki so imele široko podporo med politiki in ljudstvom so poskrbeli, da se javni dolg ne kopiči in še bolj pomembno, da se ne prenaša na prihodnje generacije. Kar je najbolj zanimivo pri tej zgodbi je, da Švedi niso izvajali strogega varčevanja oz. odrekanja (austerity). Celo znižali so davčne obremenitve in povišali investicije v sisteme zdravstva, izobraževanja in znanosti in rezultat ni izostal. Švedska je danes 6. na lestvici svetovne konkurenčnosti.
Pa pustimo filozofske razprave o tem, katera revščina je hujša, v glavi, srcu ali denarnici. O tem kdaj drugič. Žal poteza ni na Piratih, lahko pa predlagamo možnosti.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.