V kakšnem prostoru in času živimo?
V času, ki je zelo krut. Sistemsko nasilje vpliva na naše vsakodnevne odnose. Čeprav ne živimo v sužnjelastništvu, delovne razmere postajajo vse bolj take. Vendar so mehanizmi in izkoriščanje kapitalizma prikriti in težko zaznavni, zato se jim je težko upirati. Vse se nam prodaja kot stvar svobodne izbire, v resnici pa smo zelo daleč od tega. Svobodno lahko izbiraš, dokler imaš polne žepe in osnovno varnost. Ljudje komaj zdaj začenjamo dojemati, kaj se dogaja in se tudi bolj povezovati. Poprej so se ljudje počutili same in “krivdo” za svoj položaj pripisovali sebi. Značilnost kapitalizma je, da domnevne vzroke za revščino in stisko prelaga na posameznika, posameznico. Ljudje mislijo, da so revni zaradi svojih psiholoških ali drugih lastnosti, v resnici pa gre za povsem sistemske probleme.
Delavci in delavke se na videz svobodno odločamo za službe, podpise pogodb, za delo, ki ga bomo sprejeli. V resnici smo potisnjeni zelo na rob. To se še krepi s fleksibilizacijo dela, prekarizacijo, s siljenjem ljudi v odpiranje s.p.-jev, ki ustvarjajo revne zaposlene. Neomejena možnost svobodnih izbir je torej navidezna, če se zgolj boriš za preživetje.
Eden ključnih momentov kapitalizma je tudi manipulacija. Kapitalizem temelji na mitih, ki so nam jih dobro servirali že klasični ekonomisti.
Omeniš enega?
Mit o nevidni roki trga.
Zakaj je to mit?
To je mit v smislu, da je trg sam od sebe sposoben delovati pravično, v resnici je daleč od tega. Že v osnovi so izhodišča za tržno tekmo različna. Gre za osnovno razlikovanje v politični in ekonomski moči med kapitalisti in delavci. Teh razmerji nikakor še nismo presegli, ampak se spet zaostrujejo. Kapitalizem pa tako ali tako za svoje delovanje potrebuje revščino in nepravičnost, saj se ravno na podlagi tega kujejo največji dobički.
Sama delam z brezdomnimi ljudmi in jasno mi je, da že iz same rojstne pozicije nimamo enakih položajev. Nekdo iz razbite družine, ki je maltretiran od majhnega naprej, v sebi nima stabilnosti, primerljive z otrokom iz bolj varnega okolja.
13. oktobra so te izvolili v jedro stranke. Kam v to zgodbo sodijo Pirati in kako si se ti našla v Piratski zgodbi?
V politiko sem vstopila povsem spontano. Priznam, da se prej nikoli nisem videla tam. Ampak tudi nevladniško delovanje ima omejen domet in mogoče bom skupaj s Pirati dosegla še kaj na drugih nivojih. K Piratom me je povabil prvi predsednik stranke Rok Deželak. Več let sem spremljala njihovo delo in opažala, da ne delujejo politikantsko, da so tu fajn ljudje. Predvsem se med njimi počutim dobro.
Bolj smo se zbližali, ko so letos poleti z Renato Šribar organizirali konferenco Aktivno državljanstvo žensk. Na njej so sodelovale še Svetlana Slapšak, Marija Mojca Pungerčar in Piratki Urša Orehek in Ana Drevenšek. Zdelo se mi je odlično, da delajo na področju opolnomočenja žensk, to me je zelo pritegnilo. Itak nas je v politiki čisto premalo žensk. In politika je na sploh postala zaničevana. Ampak potem pomisliš, ugled so ji uničili ljudje, ki delajo štalo in se zavzemajo predvsem zase. To še ne pomeni, da je politično udejstvovanje slaba stvar. Nasprotno, v teh časih postaja nuja.
Piratstvo povezujem s pogumom za preizkušanje novih, še neutečenih poti in možnostjo drugačnega političnega udejstvovanja. Če bom vsaj deloma deležna tega, bo sodelovanje nadvse uspešno. In da pribijem še eno naivno, nad katero bom mogoče hitro obupala, ko bom bolj spoznala slovensko politično sceno: politika bi morala biti stvar sodelovalnosti v dobro ljudi. Ne pa, da je arena za merjenje moči velikih egov.
Kje vidiš Slovensko Piratsko stranko v luči izzivov današnjega časa?
Želim si razvoja skupnostnega dobrega. Da bomo delovali v interesu širše družbe, za spremembo. To trdijo vsi politiki, a ne ravnajo tako. Upam, da bomo Pirati tega sposobni. Pa tudi vem, da lahko privlečemo na dan res močne in pomembne teme. Vsaka interesna skupina, gledano iz družbenega vidika, ima seveda svoje pomembne teme, vendar mislim, da bi moral obstajati splošen konsenz o tem, kar bi bilo potrebno rešiti na prvem mestu: v bogati družbi zahodnega sveta pač nihče ne bi smel biti lačen in brez strehe nad glavo, recimo.
Omenila si družbeno sodelovalnost. Doktorirala si iz ekonomske antropologije. Veliko se ukvarjaš z vprašanjem socialne ekonomije. Kako vidiš ta svoj moment v Piratih in družbeno?
Na Kraljih ulicah že sedmo leto razvijamo socialno-ekonomski projekt zadruge v obliki Posredovalnice rabljenih predmetov Stara roba, nova raba. Na to temo sem doktorirala. Spraševala sem se, ali je znotraj kapitalizma možno razvijati nove oblike ekonomije, postavljati drugačne ekonomske iniciative in kaj vse pri tem stoji na poti – sistemske ovire. Vključno z osebnimi odnosi. Kako se temu zoperstavljati, kako graditi skupnost, ki bo preživela, ob tem ohranjati avtonomijo, dostojanstvo in obenem še ustvarjati alternativen družbeno ekonomski sistem.
V Sloveniji smo na točki, na kateri se sprašujemo, ali bo socialna ekonomija zgolj korektor kapitalizma, neke vrste nadomestek socialne države. Ali pa bodo udeleženci sposobni prepoznati, da dejansko lahko ustvarjajo bolj prijazen svet?
Zagovorniki kapitalizma ob takih razglabljanjih hitro udarijo z obtožbo, da gre pri takih gospodarskih premišljevanjih, ki prevprašujejo kapitalizem, za forsiranje komunizma. Kako odgovarjaš na take teze?
V Sloveniji imamo te močne polarizacije in ideološke delitve. Na stvari gledamo v smislu ali-ali, ne pa v smislu tudi-tudi. En pogled ni nujno, da izključuje drugega. Potrebno je iskati skupne presečne točke.
Na sploh se čudim človeštvu, da v vsem tem času nismo sposobni izumiti še kakšnega sistema, ampak vidimo samo leve, desne, komunizem, kapitalizem. Vsak sistem ima lastnosti, ki so uporabne in delujejo, ne rabimo zdaj zaradi nekih preteklih slabih izkušenj zavreči vsega.
Tudi kapitalizem ima elemente, ki dobro funkcionirajo. Ustvarjanje dobička ni nič slabega, važno je le, kako se porabi – če se nameni v dobro skupnosti – odlično.
Si tudi avtorica romana Starinarnica, ki izide v letu 2018 pri Mladinski knjigi in avtorica nekaj nagrajenih kratkih zgodb. S stališča trga in kapitalizma je tovrstno ustvarjanje živa neumnost. Kako gledaš na ta del sebe?
Oh ne, s stališča trga umetnost ni neumnost. Eni znajo tudi zelo dobro tržiti umetnost, kar spet ni nič slabega, če tu ni izkoriščanja. Iz osebnega vidika je meni umetnost pomembna v tem, da me poboža, ublaži krute odnose, ki klijejo med ljudmi. Nočem postati neobčutljiv človek, se razvijati v smer kapitalističnih vrednot: biti tekmovalna, rušilna. Graditi hočem skupaj z ljudmi. Umetnost mi pomaga ohranjati mehkobo, ki jo imam v sebi od majhnega. Ki jo ima po moje večina ljudi, samo pozabi jo. Umetnost te spomni, da si v sebi občutljivo, ranljivo bitje in da imajo tudi ljudje okrog tebe polno enih ran, zaradi katerih včasih grizejo. Ampak jaz trdno verjamem, da je večina ljudi takih. Dobro, imaš tudi ta prave idiote, ampak računam na to, da bi večina rada gradila skupaj z drugimi, ne pa rušila. Upam, da bo ta bilanca pravilna.
S.P.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
