Vsi blog zapisi

Novi internet: Monopol velekorporacij, lažnih novic in popolna cenzura parodij

4. junij, 2019 (nazadnje posodobljeno: 7. junij, 2019)

Omejevanje akterjev, kot so neodvisni raziskovalci, novinarji, amaterji in podjetja, ki bi lahko z lahkoto uporabljali te obetavne raziskovalne metode in onemogočanje, da bi raziskovalne inštitucije komercializirale svoje preboje – bo imelo uničujoč učinek na odkritja v javnem interesu.

Objavljeno v kategoriji: Evropska Unija, Nevtralnost interneta, Reforma avtorskega prava

Zgodilo se je, sekira je padla, internet je obglavljen!

Evropski poslanci, ki bi morali zastopati pravice in ščititi 512 milijonov ljudi v Evropski Uniji, so podlegli lobijem in sprejeli novo Direktivo o avtorskem pravu. 348 jih je glasovalo za , 274 pa proti, kar ni bilo dovolj, da bi preprečili sprejetje nove direktive o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu.

Pirati že od vsega začetka opozarjamo na hude pomanjkljivosti te direktive. 23. marca 2019 smo organizirali protest proti uničenju interneta v EU in se tako pridružili somišljenikom v več evropskih mestih, da bi Evropski parlament opozorili na totalno zavoženost predloga direktive o avtorskih pravicah na digitalnem trgu.

Najbolj bodejo 3., 15. in 17. člen

Zakaj je nova direktiva totalen 💩?

Po mnenju Evropskega sveta doktorskih kandidatov in mladih raziskovalcev lahko nova direktiva ogrozi prizadevanja za odprt dostop do znanstvenih informacij in do informacij javnega značaja. Odprt dostop do znanstvenih podatkov raziskovalcem, podjetjem in državljanom omogoča boljši in brezplačen spletni dostop do rezultatov raziskav, ki jih financira EU vključno z znanstvenimi publikacijami in raziskovalnimi podatki.To so npr. geografski podatki, podatki o prometu na cestah, vremenski podatki, statistični podatki, podatki iz javno financiranih raziskovalnih projektov, digitalizirane knjige iz knjižnic, itd.

3. člen: Tekstovno in podatkovno rudarjenje

Danes si več ne znamo predstavljati interneta brez elektronske pošte, google translate-a in spletnega nakupovanja. Kakovost teh storitev se je bistveno izboljšala in se še izboljšuje zaradi razvoja umetne inteligence in strojnega učenja. Umetna inteligenca pa za svoje “učenje” potrebuje algoritme podatkovnega rudarjenja. Ti algoritmi sistematično iščejo informacije in zakonitosti v tekstovnih besedilih in drugih podatkih.

Tako se “naučijo” katera elektronska pošta sodi pod “spam” kategorijo in katere izdelke ponuditi strankam v spletnih trgovinah. Algoritmi podatkovnega rudarjenja so izjemno uspešni tudi pri postavitvi diagnoz pacientom in že danes ponekod pomagajo zdravnikom.

Po mnenju Evropskega združenja za avtorske pravice tekstovno in podatkovno rudarjenje v avtorskopravno zaščitenih delih ne bi smelo biti stvar avtorskih pravic. Podatkovno rudarjenje nima nobenega vpliva na običajno rabo avtorskopravno zaščitenih del, temveč le predstavlja dostop do informacij, shranjenih v podatkih.

Omejevanje drugih akterjev, kot so neodvisni raziskovalci, novinarji, amaterji in podjetja, ki bi lahko z lahkoto uporabljali te obetavne raziskovalne metode in seveda onemogočanje, da bi raziskovalne inštitucije komercializirale svoje preboje – bo imelo uničujoč učinek na odkritja v javnem interesu.

Člen sicer predvideva določene izjeme (direktivi 2001/29/ES in 96/9/ES) glede reprodukcije in pridobivanja izvlečkov vsebine za namene podatkovnega rudarjenja v znanstvenem raziskovanju, vendar je kljub izjemam omejitev še precej velika.

15. člen: Varstvo medijskih publikacij v zvezi s spletnimi načini uporabe

Imenuje se tudi založniška pravica ali pa kar davek na linke. Predlog komisije pravi: “Vsak, ki uporablja odseke novinarske vsebine na spletu, mora najprej dobiti dovoljenje od založnika. Ta nova pravica za založnike bi veljala še 20 let po izdaji“.

Ko na družbenih omrežjih (recimo Facebook) delimo povezavo, ta avtomatsko generirajo predogled povezave. Predogled ponavadi vključuje naslov članka, predogledno sličico in kratek povzetek.

Po novem predlogu bi za generiranje avtomatskega predogleda potrebovali dovoljenje založnika. Dovoljenje bi potreboval tudi vsak, ki le analizira vsebino spletnih novic. Tukaj gre predvsem za spletne strani, ki avtomatsko preverjajo dejstva v medijih. Na udaru pa bodo seveda tudi spletne strani za spremljanje medijev, zbiratelji novic, …

EU komisija hoče evropskim založnikom ponuditi možnost zaslužka tako, da k plačilu prisili spletne platforme, ki uporabnikom prikazujejo odseke vsebin. Takšne tarče so podjetja kot so Facebook, Google, Twitter, Pinterest…

Predogledi povezav, kot je ta, bi potrebovali dovoljenje založnikov.

 

Podoben zakon so že sprejeli v Nemčiji in Španiji in v obeh primerih se je močno izjalovil. Nemci bodo zakon najverjetneje razveljavili. Španci pa so ugotovili, da je imel zakon jasen negativen vpliv na vidljivost in dostop do informacij v Španiji. Novinarske hiše pa tudi niso zaslužile nič več.

S sprejemom direktive tvegamo povečan prikaz lažnih novic. Ker je deljenje povezav do novic zakonsko tvegano in drago, slabo vplivamo na deljenje uglednih novinarskih vsebin. Ker »lažne novice« in propagandni portali najbrž ne bodo zaračunavali za objavo odsekov, bodo lahko s tem povečali svojo opaznost na družbenih omrežjih.

17. člen: Uporaba varovanih vsebin s strani ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu

Komercialne spletne strani in aplikacije npr. Facebook, Youtube, Twitter, … (ponudniki storitev informacijske družbe), kjer lahko uporabniki objavljajo gradiva, si morajo kar najbolje prizadevati, da kupijo licence za vse, kar lahko uporabniki naložijo. To v praksi pomeni, da morajo ponudniki storitev informacijske družbe kupiti vse vsebine zaščitene z avtorskimi pravicami na svetu – kar je seveda nemogoče.

Ponudniki storitev informacijske družbe bodo morali storiti vse, kar je v njihovi moči, da bi preprečili objavo kakršnikoli gradiv, za katere nimajo kupljenih avtorskih pravic.
Zaradi tega ne bodo imeli druge izbire, kot da uvedejo filtre za nalaganje oz. “upload filtre”, ki bodo preverili licence za vsa gradiva, ki ji bodo uporabniki objavili.

Ko na Youtube naložite posnetek vaše pojoče mačke, bi moral Youtube avtomatsko z zakonom preveriti, da vaša mačka slučajno ne poje melodije, ki je že avtorsko zaščitena.

Povsem zakonito je, če ustvarjamo parodije, citiramo dela in uporabljamo avtorsko zaščitene vsebine v izobraževalnih kontekstih. Te izjeme in omejitve avtorskih pravic omogočajo človekovo pravico do kulturne udeležbe. Če produkta ne plačate, potem niste stranka; ste produkt.

Filtri za nalaganje pa niso sposobni razločiti, ali je vaša uporaba, na primer nekaj sekund glasbe, zakonita na podlagi izjeme ali samo nezakonita kopija.

Če bo filter za nalaganje v dvomih ali gre za nezakonito kopijo ali ne, bo vsebino preprosto blokiral in jo odstranil iz portala. Podjetja se bolj bojijo vojske odvetnikov oz. medijskih hiš, kot pa navadnega človeka, ki zahteva kulturno udeležbo, svobodo in druge človekove pravice. Na tak način se bo ravnovesje moči nad filtriranjem vsebin popolnoma preneslo na stran velikih medijskih hiš.

Google in Facebook so “cool guys!”

Večina uporabnikov Googla in Facebooka živi v prepričanju, da sta Google in Facebook “cool”, ker so njihove najbolj priljubljene storitve brezplačne.

Uporabniki spletnim gigantom naivno zaupajo svoje osebne podatke in živijo v prepričanju, da njihovi osebni podatki nimajo posebne vrednosti. Ker imata Google in Facebook podatke zbrane na enem mestu, sta lahko razvila izjemno dovršen poslovni model, kjer jima osebni podatki uporabnikov prinašajo ogromne vsote denarja. Uporabniki spleta pa imajo od tega – razen dostopa do informacij, bore malo.

Če imamo osebne podatke o več milijardah ljudi že zbrane na enem mestu, pa lahko imajo takšni podatki neprecenljivo vrednost, saj jih lahko uporabimo za t.i targetirano oglaševanje.

Facebook je imel v letu 2017 več kot 40 milijard dolarjev prihodkov, od tega je bilo 89% prihodkov iz oglaševanja. Na zelo podoben način deluje Twitter, kjer približno 86% vseh dohodkov prihaja iz naslova oglaševanja.

Google v tem primeru ni izjema. Večina nas nikoli ni plačala za nobeno Googlovo storitev, pa nas Google vseeno pridno razvaja z očarljivimi in praktičnimi storitvami, ki so vsaj na videz brezplačne. Gmail, Google Maps, Chrome, iskalnik, operacijski sistem Android,… Ali Google zares daje te stvari brezplačno? Seveda ne! Če produkta ne plačate, potem niste stranka; ste produkt.

Gre za način, kako plačujemo za te storitve. V četrtem četrtletju je Google zaslužil 31,91 milijarde dolarjev, od tega 27,27 milijarde dolarjev iz naslova oglaševanja. To je približno 85,5% vseh prihodkov.

Torej za Googlove storitve v večji meri plačujemo z gledanjem in klikanjem na oglase.


* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.