Ob vsakih volitvah se pri veliko ljudeh pojavi vprašanje: koga voliti? Seveda vsak kandidat (stranka, lista ali posameznik) podaja razloge, zakaj bi bilo najbolje voliti njega/njo. Toda med ljudmi se pojavlja legitimen občutek sumničavosti in želja po tem, da bi nekakšna avtoriteta le povedala, kdo je tisti pravi/a. Ne glede na to, kako čudovito se to sliši, je to utopična želja.
Pot razvijanja svoje identitete politične živali (po Aristotlu) in uresničevanja svoje državljanske vloge pa je drugačna. Vzpodbuja nas k refleksiji naše politične identitete. (S tem ne mislim na ideološko opredeljenost, temveč na doživljanje sebe kot političnega subjekta.)
Udeležba in odločanje na volitvah dobijo zares smisel šele, ko kot državljani razumemo svojo državljansko vlogo. Vsake volitve so zato priložnost za refleksijo temeljnih konceptov demokracije.
Ali moramo doktorirati iz politologije, da se bomo znali pravilno odločati?
Postavimo si na primer naslednja vprašanja: Koliko razumemo koncept predstavniške demokracije? Kaj le-ta pomeni? Kakšna je vloga, v tem primeru predsednika države, v odnosu do ljudstva/volivcev? Katere funkcije opravlja predsednik države in katera pooblastila ima?
Seveda to ne pomeni, da moramo biti v znanju politologije, ekonomije, prava, zgodovine, psihologije … primerljivi z vrhunskimi avtoritetami na teh področjih. To ni bistvo identitete “politične živali” in državljanske vloge. Ravno to nas spravlja v obup in nemoč ob vsakih volitvah; da imamo občutek, da bi morali toliko vedeti, imeti toliko znanja in informacij, da bi se lahko odločili. Duši nas realistično zavedanje, da vsega tega znanja ne moremo posedovati.
Dojeti moramo, da je “politična žival” vsak od nas. Kajti ta naša identiteta ni nekaj umetnega, nekaj, kar se priučimo, pridobimo. “Politične živali” smo sami po sebi! Ne gre torej za to, česa vsega se moramo naučiti in kaj vse moramo postati, ampak zato, da se kot politične živali prepoznamo, da se zavemo (tudi spomnimo) te identitete. Vsak od nas misli o skupnem dobrem, vsak od nas1 je občutljiv na krivice, vsak od nas želi pravičnosti, vsak od nas si želi urejenega skupnostnega življenja. Torej smo že politične živali. Kajti cilj politike je “delo za skupno dobro”.
Zato ne gre za to, da moramo postati bolj izobraženi, intelektualni, razlgledani, sofisticirani. Gre za obraten proces! Spregledati moramo, kako nas dnevno-politična scena prepričuje, da je politika blazno zahtevna, navadnemu človeku nerazumljiva stvar. S to lažjo pa prikriva svoja nedopustna ravnanja. V nas ustvarja občutek zmedenosti; naša notranja politična žival pravi, da nekaj ni v redu, “politiki” pa nam govorijo, da je stvar bolj zakomplicirana in da bodo že oni poskrbeli za vse, naj jim prepustimo skrb za to.
V poimenovanju je moč – opolnomočiti svojo “politično žival”
Da bi se torej lahko borili proti temu občutku zmedenosti, ki nam ga vsiljujejo, se moramo opremiti. Da bi lahko verbalizirali in udejanjali občutke naše politične živali (občutek za pravičnost, skupno dobro, skupni red), moramo poznati imena, prave besede, prave koncepte. Na srečo so se premišljevalci že od antike naprej ukvarjali s tem, da so ubesedevali občutke politične živali. V imenu je moč. Ko lahko neko stvar poimenujemo, dobimo moč nad njo. Ko na primer žrtev spozna, da se ji je zgodila zloraba in lahko reče “Zgodila se mi je zloraba,” je dobila moč nad to izkušnjo in pot ozdravljenja. Zato kot politične živali potrebujemo prava imena, da bomo dobili moč nad političnim dogajanjem (to je bistvo demokracije – vladavina ljudstva).
Predlagam nekaj “imen”. Na primer; namesto, da se pri odločanju med različnimi kandidati sprašujemo: “Ali mi je všeč, kar ta kandidat govori? Ali mi je osebnost tega kandidata prijetna,” se raje vprašajmo, “Ali je to, kar da kandidat govori, v skladu z duhom demokracije, pravne in socialne države in v skladu s funkcijo, za katero kandidira? Ali so njegova/njena dejanja v skladu z vsem navedenim?”
Ta vprašanja nas opolnomočijo in poenostavijo naš proces odločanja. Razblinijo umetno ustvarjeno “kompliciranost” politike, ki nam jo vsiljujejo “politiki” in prodrejo skozi njihove besede do bistva. V rokah imamo preprosto formulo.
Ali je udeležba na volitvah edini izraz državljanske vloge?
Za zaključek razmislimo še o tem, kam nas razvijanje naše identitete “politične živali” še popelje. Premišljevanje o volitvah in udeležba na njih so le odskočna deska. Mogoče za koga od nas prvi korak v spoznavanje sebe kot politične živali. Kar je čudovito! Razmislimo pa lahko tudi o mestu volitev v širšem kontekstu državljanskih odgovornosti. Še posebej v okolju z nizko politično kulturo, ki se utaplja v dejanjih, izjavah in držah, ki žalijo temeljne koncepte demokracije, je odločitev na volitvah nižje na lestvici pomembnosti državljanjskih dejanj. Čeprav je udeležba vsekakor zelo pomemben aspekt državljanske odgovornosti! Sploh v takšnem okolju, kot je naše, je pomembno, da prečistimo politični prostor kultov osebnosti in infantilne drže do politikov kot do naših “staršev”, ki bodo vse uredili namesto nas.
Ko se začne naša državljanska identiteta razraščati in razvijati, smo vedno bolj opolnomočeni in se lahko sprašujemo tudi naslednje: v kolikšni meri in na kakšne načine delujemo za ureditev področij, ki ne delujejo dobro in so nam pomembna? V kolikšni meri verjamemo, da smo državljani nosilci moči? V kolikšni meri smo na preži in pozorni na dogajanje in se s svojim glasom in svojimi dejanji oglašamo, ko od nas to zahteva državljanska odgovornost?
Naj bodo te volitve priložnost za vnovično refleksijo svoje politične identitete. Za nekatere od nas pa prva priložnost za seznanjenje s političnim delom sebe. Takšnih se še posebej veselimo. Dobrodošli!
1 Razen patoloških posameznikov, klinično imenovanih psihopati, ki jim primanjkuje empatije, ne le metaforično – njihovi možganski centri za empatijo niso enako razviti.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
