Smisel in namen davčne politike

Primerna davčna politika je ključna za uspešno implementacijo političnih ukrepov. Razmeroma znan je primer iz zgodovine, ko so zgodnji muslimani pred dobrim tisočletjem osvajali prostranstva severne Afrike ter Iberskega polotoka, kjer so ustanovili državo al-Andalus. Pod novimi vladarji so bili prebivalci osvobojeni fevdalnih spon, celo sužnje so osvobodili, če so sprejeli islam. Svobodni ljudje so lahko ohranili svojo vero, a ta privilegij ni bil brezplačen! Resda so vsi prebivalci oblastem plačevali zemljiški davek (haradž), vendar so ne-muslimani morali plačevati še poseben davek, t.i. džizja.

Na opisanem primeru lahko vidimo, kako lahko primerna davčna politika stimulira družbeno želeno vedenje posameznikov v neki skupnosti. Podobno logiko uporabljamo tudi dandanes, na primer z dodatnimi davki (t.i trošarina) na škodljive razvade in izdelke velike porabe, kot so alkohol in tobak ter energenti, ko del končne cene teh produktov sestavlja tudi trošarina, ki se načeloma porablja v preventivne namene. Načeloma pravimo zato, ker so trošarine prihodki proračuna (glej 3. člen Zakona o trošarinah), kar pa pride v proračun (je torej nenamenska poraba) pa je nato v praksi popolnoma prepuščeno – politiki. In iz slovenske politične zgodovine lahko vidimo, kako pomembno je sprejemanje proračuna. Pozabite vsebinske politike in predpise. Če ni denarja za njih uresničevanje, so vredne manj kot papir na katerem so natisnjene.

Druga plat so namenski davki oziroma z drugim imenom prispevki. Poznamo prispevke za zdravstveno varstvo, invalidsko zavarovanje, pokojninsko zavarovanje in podobno. Skupno vsem je, da so namenski, torej tako zbrana sredstva gredo v točno določeno blagajno in se porabijo za točno določene potrebe. Politika ima seveda vsaj posreden vpliv na to porabo, že s sprejemanjem predpisov, pravil in standardov ter nenazadnje imenovanje vodstvenih kadrov javnih zavarovalnic, ne pa neposrednega.

O davkih bi sicer lahko še klepetali, a vendar, posvetimo pozornost naslovnemu, posebnemu davku na določene prihodke. Že samo ime je zanimivo in zbuja državljanu, davkoplačevalcu, radovednost. Pa kaj je tako posebnega pri tem? Ali gre le za marketinški trik, saj veste, kot posebna salama, ki ni nič drugega, kot navadna salama, le s takim imenom? Gre za nekaj, kar se obračuna le posebnežem, ali morda le ob posebnih primerih? Določeni prihodki; so to prihodki le za določene ali so določeni za posebneže? Zmedeno, a vendar.. tudi za tem zakaj, se skriva – zato.

Krasni novi svet?

Pa se vrnimo spet malce v zgodovino, tokrat le za nekaj deset let… Od evforije polnih letih v začetku devetdesetih, ko s(m)o državljani novoustanovljene Republike Slovenije, (davkoplačevalci!), še naivno verjeli v »boljši jutri« in  »enake možnosti za vse«, pa »človekove pravice« ter »pravno državo«, so »podjetni« že sprevideli »priložnosti«, ki jih ponuja novi družbeni red. Konkretno, delodajalci so »izračunali«, da, čemu najemati delavce in plačevati »nepotrebne« prispevke, ko pa lahko skleneš preprosto pogodbo civilnega prava (npr. podjemno pogodbo) in delavec dela, podjetje pa plača pač manj za isto. Super in podjetno, le zakaj financirati solidarnostni sistem zavarovanja, če smo v »krasnem novem svetu«, kjer smo vsi za vsakega, a vsak le zase? Ideja vredna vsaj častnega doktorata na poslovnih fakultetah, čudno da Harvard še ni obupal. Šalo na stran, tudi s tem se je začelo – prekarno delo, čeprav se takrat morda še ni tako imenovalo…

Država je hitro ugotovila, da prihaja do izpada prihodkov, seveda pa tudi to, da taki delavci niso ustrezno pravno varovani z delavnopravno zakonodajo, a kaj bi s tem. Kdo bo pošiljal delovno inšpekcijo naokoli ter tvegal, da ga obtožijo, da zavira podjetniški duh in onemogoča svobodo, ki s(m)o si jo komaj »priborili«!? Namesto tega je Državni zbor pred božičnim večerom leta 1993 sprejel Zakon o posebnem davku na določene prejemke, ki naj bi podražil izplačila fizičnim osebam in s tem naredil »klasično« pogodbo o zaposlitvi spet bolj privlačno?! Zakon je začel veljati v januarju 1994 in načeloma zdržal do danes. V vmesnem času se je ureditev malenkostno še spreminjala, različni lobiji so dosegli oprostitve tega davka (npr. sezonska dela v kmetijstvu, ribištvu, začasno delo upokojencev, ipd.).

Vsako delo šteje?

Minilo je skoraj dvajset let, pisalo se je leto 2012. Prelomno leto so govorili mnogi tedaj, s stališča prekarnih delavcev vsekakor. V letu 2012 se je namreč spremenilo nekaj drugega, bolj na tiho in še zdaleč ne edina tovrstna sprememba, a o vseh v tem prispevku ne moremo pisati. Pod politično parolo »vsako delo šteje« se je začelo obračunavati prispevke za pokojninsko in invalidsko varstvo tudi na pogodbe civilnega prava, tako podjemne/mandatne pogodbe, kot avtorske pogodbe. S tem ukrepom se je menda želelo zopet enako kot skoraj dve desetletji nazaj, narediti klasično delovno razmerje bolj privlačno, a dejansko se na ta način le polni pokojninsko blagajno, ki je logično preobremenjena, tako zaradi popolnoma idiotske politike, ki ne upošteva dejanskega stanja, kaj šele demografskih trendov, še manj pa umno gospodari z obstoječim, če sploh še kaj je… Da o stanju na trgu dela sploh ne začnemo.

In v teh lepih časih se je zgodilo še – prekarno delo. Res, da je veliko tega skritega v »podjetništvu«, beri prisilno odprtih s.p.-jih, vendar po drugi strani pa je veliko prekarcev plačanih preko pogodb civilnega prava. Pri avtorskih pogodbah sicer posebnega davka država ne pobere, vendar so dejavnosti vsebinsko omejene. Pri podjemnih/mandatnih pogodbah pa država mirno vzame dvakrat! Najprej posebni davek (po stopnji 25%!) nato pa mirno še prispevke. Tu poznamo dve različni stopnji, v primeru, da gre za osebo, ki ni zavarovana (beri zaposlena) so ti še posebej visoki, v primeru da gre za zavarovano osebo pa malo manjši. V tem drugem primeru gre dejansko za popolni rop, saj niti teoretično nima taka oseba od teh prispevkov nič in ničesar, razen »solidarnosti«. In ker je Francelj poleg plače (ne, ne dela v DUTB) prejel še 30 EUR, ko je dobil povrnjene stroške za prevoz zvočnikov na gasilsko veselico, ga je potrebno »obriti«, v imenu solidarnosti pač.

Odprava ali namenska raba sredstev?

Zato Vlado Republike Slovenije, Ministrstvo za finance in poslance Državnega zbora, vsekakor pa tudi predstavnike interesnih skupin, člane Državnega sveta, pozivamo, da razmislijo o odpravi anahronističnega »posebnega davka« na izplačila fizičnih oseb, saj so ta izplačila že tako obremenjena z namenskimi dajatvami, prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

V kolikor odprava davka ni mogoča, saj očitno predstavlja izredno pomemben proračunski dohodek, kar dobrih 20 milijonov na leto se nateče, pa vas pozivamo, da se spremeni 3. člen Zakona o posebnem davku na določene prejemke in sicer iz tega, da je davek prihodek proračuna v to, da je ta davek namenski. Recimo za spodbujanje zaposlovanja, ali pa za zaposlitev več inšpektorjev, itd.

Bi šlo, ali je okoli 20 milijonov razlogov, da se tega ne stori?

V preteklih objavah smo opozorili, da mora javnost še pred zaključkom postopkov oddati svoje komentarje in predloge v zvezi z novonastajajočo zakonodajo in s tem preprečiti nastanek škode pri potencialni nepravilni uveljavitvi le-te. V tem primeru je javnost podala komentarje, a jih pristojno ministrstvo, v prikazu popolne nesposobnosti in kriminalne neodgovornosti, ni upoštevalo. Zato vzemimo stvari v svoje roke in recimo NE posebnemu davku! Pošljite email pristojnim organom, na Twitterju pa opozorite vlado in državni svet, naj nas nehajo zavajati s posebnimi davki!

Zahtevaj odločitev, ne megle!