V današnji Sloveniji nimam niti približno takega občutka! Počnemo ravno obratno. Uživamo v senci dreves, ki so jih posadili (in s krvjo zalili) naši predniki, hkrati pa ne le, da ne sadimo dreves za potomce, ampak zaradi kratkoročnih koristi majhnih skupin sekamo še obstoječa drevesa!
Vedno nove napake
Navkljub spodbudnim novicam iz gospodarstva družbena slika še zdaleč ni vsaj spodobna. Uradno je revnih kar 280.000 ljudi v Sloveniji. Med njimi tisoči otrok in deset tisoči starejših, ki jim, žaljivo do njihovih družbenih prispevkov v času mladosti in zrelosti, pripadajo tri plenice dnevno!
Čeprav dobro vemo, da ravnanje v gospodarstvu ni vedno človeku naklonjeno, še manj jasno zakonito, čeprav vemo, da radi ponavljamo svoje napake, premnogi še kar verjamemo, da bo prišel nekdo Drug, nekakšen pravični kralj Matjaž, ki bo rešil naše težave. Slovenci v tem gotovo nismo edini, a mi bomo trpeli, ko bomo dokončno zavozili našo deželo. Da nismo izjema, kaže tudi svetovni odnos do okolja in planeta.
Nihče ne živi ločeno od družbe
Kot oče svojih otrok jim želim vse najboljše. Seveda pa moji otroci niso nikakršni fenomeni, ki bi živeli zunaj naše družbe – spodobno družbeno okolje je ključno tudi zanje. Veliki večini bo moralo iti dobro, da bodo tudi moji otroci imeli soljudi, s katerimi bodo lahko rasli, se učili, igrali, se kregali, zaljubljali, poslovali, tekmovali, sodelovali in kar je še takih človeku danih dejavnosti.
Ker zaupam v moč naših (ne pa samo mojih) dejanj, si danes v razmišljanjih upam celo korak dlje. Drznem si upati na svetle trenutke, ki mi bodo lepšali jesenska leta. Ko bom lahko vnukom delil svoje življenjske izkušnje, sam pa od njih dobival neskaljeno otroško srečo. Zanje je pomembna senca dreves, ki jih sadimo danes. Upam, da bomo skupaj posadili številna drevesa, cel gozd. Kajti čeprav nas danes tarejo mnoge skrbi, naj bo jasno: za vnuke gre.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
