Samomorilnost je zgolj ena od statistik, kjer Slovenija žal prednjači celo na svetovnem nivoju. Samomorilnost povzroča trpljenje posamezniku, okolici in nenazadnje smrt. Enako kot ostali bolni, so tudi ljudje s slabim mentalnim zdravjem breme in strošek za državo in družbo. Jaz sicer menim, da so etični razlogi in ne samo stroški v evrih, več kot dovolj, da se s to problematiko resno soočimo kot družba.

Mentalno zdravje je za posameznika in družbo ključno. Zakaj torej ni obravnavano enakovredno srčnim okvaram, zlomom, virozam…? S temi in podobnimi vprašanji sem bila soočena na nedavnem dogodku “Samomorilno vedenje: preučevanje ozadja”, organiziranem s strani društva Sinapsa, kjer so predavali trije različni strokovnjaki s tega področja.

Psihiatrov točno toliko, kot določi politika

Za ohranjanje in krepitev mentalnega zdravja so ključni psihiatri in psihologi. Na grobo jih lahko razdelimo na dve skupini – psihiatri so zdravniki in predpisujejo zdravila, klinični psihologi (torej z opravljeno specializacijo iz klinične psihologije) pa opravljajo diagnostiko ter izvajajo terapije. Javno zdravstvo sicer ponuja psihiatrično in psihološko pomoč posameznikom, vendar sta oba profila strokovnjakov preobremenjena.

Čakalne vrste za psihiatre so v najboljšem primeru nekaj mesecev, na klinične psihologe pa lahko čakamo celo po več let. Dobro pa vemo, da število medicinskih sester, gasilcev in policistov določa politika. Psihiatri in psihologi v tem primeru niso preobremenjeni, ker bi bil to nekakšen “folkloren” del omenjene stroke, pač pa, ker je politiki vseeno, če nekateri državljani trpijo.

Hudi primeri – posledica čakalnih dob

Psihiatri posledično nimajo druge izbire, kot da naročajo paciente za kratek čas, vsakih nekaj mesecev. Večini le predpisujejo zdravila, saj jim v tako kratkem času, kot je namenjen za enega pacienta, ne preostane drugega. Da ne omenjamo čakalnih vrst. To ni problematika vraščenega nohta ali slabega sklepa – človek v hudi stiski potrebuje pomoč takoj, predvsem pa potrebuje občutek, da nekoga zanj skrbi.

Že tako je na primer v depresivnem stanju težko zbrati motivacijo in poiskati pomoč, sploh ob družbeni stigmi, ki spremlja težave v duševnem zdravju, potem pa mora tak človek še mesece na to pomoč čakati (izjema so urgentni psihiatrični oddelki, kjer človeka “za silo zakrpajo”). Ni si težko predstavljati, da bo pri mnogih stiska napredovala in jo bodo končali s smrtjo. Poglobljene obravnave so deležni le hudi primeri, do katerih pogosto ne bi prišlo, če bi bili celostno obravnavani, preden je njihovo stanje napredovalo. Znova – če politiki ne bi bilo vseeno.

“Mentalno bolni so slabiči”

Bizarna posledica uničevanja psihiatrične stroke s strani politike je tudi uničenje ugleda psihiatričnega zdravljenja. Ljudje psihiatre jemljejo za tiste, ki “te itak samo dajo na tablete.” Pogosto je to žal res, vendar ne zato, ker strokovnjaki ne bi bili sposobni ali željni nudit več – v to so prisiljeni. Mnoge nevladne organizacije poskušajo pomagati na tem področju, vendar razumljivo ne morejo nadomestiti vloge javnega zdravstva. Pri tem so seveda nekatere bolj, druge pa manj usposobljene in uspešne, ustrezna supervizija nad njimi pa pogosto manjka.

Razlogov za tako bes vzbujajoče stanje je veliko, a večina strokovnjakov in analiz ugotavlja, da se tako v zdravstvu kot v družbi mentalno zdravje tretira kot manjvredno. Še vedno velja, da mentalne težave doletijo le slabiče, šibke, lene ipd.

Zadnji v EU

Stigme in miti okoli mentalnega zdravja sodijo v srednji vek. Te uničujoče predsodke mora začeti uničevati prav javno zdravstvo in pokazati, da mentalno zdravje obravnava enakovredno ostalemu. In to tako, da politika razveže mošnjiček in zagotovi ustrezno število specializacij (trenutno imamo tri klinične psihologe na sto tisoč državljanov, kar je najmanj v EU), delovnih mest za psihiatre in psihologe.

Poleg tega pa je nujno, da osvešča javnost, standardizira licence za psihoterapijo (še vedno v RS to lahko izvajajo tudi samooklicani psihoterapevti, ki pogosto naredijo veliko škode na področju duševnega zdravja) in omogoči efektiven dostop do pomoči. Predvsem pa da več dela na preventivi v obliki delavnic, osnovnega informiranja, dostopa do svetovalnih pogovorov itd. Nekaj takšnih poskusnih programov je že v teku, vendar moramo poskrbeti, da se jih financira še naprej in se jih razširi.
Sredstva za vse te programe bomo zlahka našli, če bomo malo trše prijeli tiste, ki se okoriščajo s korupcijo.

Glede na to, da mamici z malignim tumorjem ne rečemo, naj zadevo ozdravi s sprehodi, tudi ljudem z mentalnimi poškodbami ne smemo odrekati pomoči. Še manj pa zadeve stigmatizirati, češ da se to dogaja zgolj šibkim.

Tako razmišljanje in brutalnost do soljudi v 21. stoletje ne sodita.