Hvala, ker ste odprli ta blog o zelo dolgočasni temi: reforma avtorskega prava na enotnem digitalnem trgu v Evropski Uniji.
Vaša prva reakcija ko izveste, o kateri temi bomo danes govorili, je najbrž “eh, to že ni tako pomembno” oziroma “to se mene itak ne tiče”. Vem, “internetne teme” se zdijo, v luči revščine, prekarstva, razpadajočega zdravstvenega sistema in strahu pred migranti kot manj otipljiva tema, za katero večkrat slišimo: “zakaj se s takimi vprašanji sploh ukvarjate, če na svetu dandanes obstaja (vstavi temnejšo pego človeštva tukaj)?”.
To je klasično vprašanje med kratkoročnim “flikanjem” vedno slabše situacije in dolgoročnim odpravljanjem vzrokov za težave, ki nas pestijo.
Vprašanje se pred politiko in strokovno javnostjo vedno znova pojavlja. Za medklic bi vam rad, kot odgovor na to vprašanje, predstavil znamenito pismo iz leta 1970, ki ga je na podobno vprašanje dobrodelne nune v Zambiji poslal direktor vesoljske agencije NASA.
Sedaj pa se vrnimo na <populizem>glasovanje, ki prinaša konec interneta</populizem>
Kaj se sploh dogaja?
Ta teden, 20. 6., bo v odboru Evropskega parlamenta za pravne zadeve (“JURI”) glasovanje o reformi avtorskega prava na evropski ravni. To je sicer nujno potrebna reforma, ki pa je bila na žalost že od samega začetka močno pod vplivom založniškega lobija in je posledično napisana predvsem z mislijo na zaščito zaslužkov velikih korporacij, medtem ko nas uporabnike, male avtorje/producente/izvajalce, učitelje, študente/dijake in raziskovalce, prepušča usodi.
Težavnih je več členov.
Davek na linke
Link (po slovensko “hiperpovezava”) je internet. Kratica WWW pomeni “world wide web” oz. po slovensko “Svetovni splet”. Kot pravi SSKJ za besedo “splet”: “skupek, celota med seboj povezanih stvari”. Te povezave, bistvo interneta, bi sedaj radi obdavčili.
Bolj podrobno člen zahteva, da vsak, ki deli povezavo do člankov od lastnika avtorskih pravic (aka. založnika), pridobi (plača za) licenco.
Kaj to pomeni v praksi?
Ko boste na Facebooku objavili link do članka, bo “nekdo” moral plačati lastniku spletne strani, na kateri je članek objavljen. Ko boste na Googlu iskali karkoli, bo moral Google lastnikom spletnih strani plačati za vsak prikazan rezultat.
Resno mislite, da vsi velikani tega stroška ne bodo prevalili na vas?
Kako smo prišli do tega? Tako kot vedno – prej omenjeni založniški lobiji bi v imenu zaščite zaslužkov (oz. lahkega zaslužka na račun velikih internetnih podjetji) raje uničili najbolj pomemben motor napredka (aka. internet) – kot se prilagodili novim tehnologijam in zahtevam potrošnikov.
Smo pa takim poskusom že bili priča tako v Nemčiji kot v Španiji, kjer sta oba spektakularno propadla.
Zato moramo pozvati evropske poslance, da morajo 11. člen zavrniti. Pošljite e-pošto in podpišite peticijo.
Več o tem si lahko preberete na odličnem povzetku naše EU poslanke Julije Rede, ki se že cel mandat bori proti takim poskusom.
Filtriranje (in cenzura) vsega
Internet je že od svojega začetka deloval po istem principu, kot vsem dobro poznana pošta. Vsako pismo, ki ga pošljete, ga pošta odnese do prejemnika, brez pregledovanja in brez odgovornosti za vsebino pisma, ki ga prenaša. Odgovornost za zakonitost vsebine nosi pošiljatelj, pošta pa le opravlja svojo nalogo.
Prenos odgovornosti na pošto bi bilo absurdno, saj bi to zahetvalo, da pošta prebere čisto vsako vaše pismo in samostojno, brez sodišča, odloča ali je zakonito ali ne. Drugače povedano: zahtevalo bi univerzalno cenzuro vsebine.
Točno to sedaj predlagajo za moderne oblike pošte. Prvi so bili na vrsti ponudniki dostopa do interneta, kjer se k sreči obdržanemu pravilu reče “nevtralnost interneta”. A ker so bili tam poskusi (več ali manj) neuspešni, se sedaj selijo eno stopnjo višje: na ponudnike storitev na internetu, kot je Facebook, Google, Reddit, Youtube, Imgur, 9gag, Instagram, Snapchat, … .
Člen zahteva, da vsi ponudniki z “veliko količino” vsebin (to velja tudi za vaša sporočila, slike, video, .. ) pred objavo preverijo zakonitost vsebin, ki ste jih naložili.
Glavni razlog za to je namenjen izsiljevanju večjih zaslužkov s strani založnikov iz platform kot sta YouTube in Spotify, na katerih so naložena avtorska dela in do katerih imajo pridržane avtorske pravice.
Posledica bo seveda, da boste lahko na te spletne strani naložili le tisto, kar bodo odvetniki korporacij v naprej dovolili. Kultura se razvija na meji “legalnega” in vsa avtorska dela so narejena po zavestnem ali nezavestnem navdihu že videnega. Še huje pa se bo pisalo sicer družbeno sprejemljivim, vendar pogosto nelegalnim memom, parodijam, citatom itd. To pomeni stagnacijo in korporativizacijo kulture v najslabšem primeru oz. opustitev interneta kot največjega spodbujevalca razvoja v zgodovini, ki obstane le kot globalni digitalni reklamni pano, v najboljšem primeru.
Zato moramo pozvati evropske poslance, da morajo 13. člen zavrniti. Pošljite e-pošto in podpišite peticijo.
Več si lahko preberete v odličnem povzetku naše EU poslanke Julije Rede.
Izjeme za izobraževanje in raziskovalce
Slabo sta spisana tudi člena za tekstovno in podatkovno rudarjenje (“data mining”) in izjemo za izboraževanje. Oba sta preozka in bosta v praksi pomenila, da bo ti zdravorazumski in splošno sprejemljivi izjemi, ki sta ključni za razvoj, uporabljal le majhen del tistih, ki bi jo morali.
Več si lahko preberete v povzetku za rudarjenje in na spletni strani kampanje za razširitev izjeme za izobraževanje.
S sprejetjem takih ukrepov bi pričeli zaostajati v razvoju in posledično bomo v času, ko bo potrebno uvajati neko obliko UTD, mnogo težje uvedli rešitev, ki ne bo kritično zmanjšala življenjskega standarda ljudi.
To niso nišne težave 21. stoletja, to so odločitve, ki bodo odločale o preživetju Slovenije v času avtomatizacije. Več v blogu:
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
